Kardinal Scola o skrivnosti srečanja med moškim in žensko.
 

VICENZA (četrtek, 4. junij 2009, RV) – V italijanskem mestu Vicenza se je v torek zaključil peti biblični festival, ki je letos potekal pod naslovom Obrazi svetih spisov. Zaključni nagovor je imel beneški kardinal Angelo Scola, ki je razmišljal o skrivnosti srečanja med moškim in žensko. Začel je z besedami iz knjige Pregovorov: »Tri reči se mi zde prečudovite, štirih ne morem dojeti: pot orla po nebu, pot kače po skalovju, pot ladje po odprtem morju in pot mladeniča z dekletom« (Prg 30,18-19).
Temeljna izkušnja vsakega človeka, o kateri govori tudi Sveto pismo, je prav tako srečanje med moškim in žensko, ki se dogodi kot začetek in kot nekaj novega. Ljubezensko srečanje mladeniču neizogibno zastavi ontološko vprašanje o njegovem lastnem izvoru: Kdo sem jaz, ki se v srečanju s tabo, srečam s sabo. Do te novosti pride, je pojasnil kardinal Scola, ker v mladeniču srečanje povzroči srečanje z drugostjo, ki mu preprečuje zaprtost v samega sebe. Dekle tako preko svojega ljubečega obraza mladeniču ponudi nov začetek. V presenečenju pred dekletovim obrazom, obličjem, je mladeniču podarjen njegov lastni obraz, lastna identiteta, in zato je dekle pred mladeniča postavljeno kot dar, kot poklon. Svetopisemsko obličje moškega in ženske vedno pomeni identiteto in drugost, je dejal Scola in nadaljeval, da sta tako moški kot ženska osebi, le da se razlikujeta po spolu. Ta razlika v spolu prežema celotno človeško bitje in razkriva, da je drugost notranja dimenzija lastna vsaki osebi. Moški in ženska drug drugemu predstavljata izvorni prostor, v katerem dobivata izkušnjo lastne odvisnosti in zmožnosti medosebnih odnosov. Božji načrt, po katerem je ustvaril moškega in žensko, nas želi naučiti razumeti, kaj pomeni »jaz« in kaj pomeni »drugi«, je dejal kardinal Scola. Razlika med spoloma se tako pokaže kot velika šola, v kateri se učimo biti »jaz« pred »drugim« in biti »drugi« pred »mano«. Potreba in hrepenenje po drugem, ki ga doživlja vsaka oseba, torej ne pomeni pomanjkljivosti ali napake, temveč je prej odmev velikega ljubezenskega dogodka, ki v polnosti živi v enem in troedinem Bogu, kajti ustvarjeni smo po njegovi podobi. Zato se »pot mladeniča k dekletu«, pot večne ljubezni, pot odprtosti življenju, kaže kot posebna pot, ki vodi k Bogu, kot pot, ki vsem daje zaslutiti, da je v izvoru našega bivanja navzoča Božja skrivnost. Vendar Sveto pismo vztraja na tem, da se človek preko motrenja ustvarjenega bitja lahko in mora dvigniti k Stvarniku. Na privlačnem obrazu dekleta, sije Obraz tistega, ki jo je ustvaril in privedel k mladeniču. Za vsakega moškega in vsako žensko je izkušnja ljubezni pot do spoznanja Boga. Kardinal Scola je izpostavil, da zaradi te nujne in skrivnostne izkušnje ljubezni, človek ni obvarovan velike skušnjave, namreč idolatrije. Moški in ženska sta poklicana, da se ne zaustavita pri obrazu ljubljenega, ljubljene, temveč po njem slavita Boga, ki je na njuno pot poslal spremljevalca, spremljevalko. Kadar je zanikana božanska sled na obrazu ljubljene osebe, vrednost tega obraza zbledi in ostane le slika. Bleda slika pa ne more zadovoljiti človekove globoke žeje in potrebe po obličju, ki nam razkriva ljubezen, nas uči o poti drugega in o konkretni poti k Bogu. Na to globoko hrepenenje pa ne moremo odgovoriti z lastnimi močmi, zato nam je Bog dal svojega lastnega Sina, ki je pot, resnica in življenje. Janez Pavel II. je zapisal, da sta moški in ženska izročena drug drugemu kot osebi, ustvarjeni po Božji podobi in podobnosti. Merilo te vzajemne izročitve pa je ljubezen.