Šmarnice: Sveti Pavel in suženjstvo

RIM (sobota, 30. maj 2009, RV) – Predzadnji dan šmarnične pobožnosti in razmišljanja namenimo največji skupini človeštva v Jezusovem, Marijinem in apostolskem času – sužnjam. V tistem času so bile sužnje še na slabšem kot sužnji. Biti suženj, sužnja ni bila le družbena, pravna ali politična kategorija, ampak tudi verska v smislu, da so suženjstvo verstva dopuščala, ga zavračala, ali kakorkoli urejala. V stari zavezi je Bog Mojzesu naročil, naj v postavo zapiše dve določili glede sužnjev. Prvo je, kadar kupiš hebrejskega sužnja, naj služi šest let, sedmo leto pa naj brez odškodnine odide v prostost (2Mojz 21,2). To določilo je bilo vezano na sobotno leto. Drugo pa je, da so Izraelci dolžni vsako sveto leto, to je vsako 50-leto vsem sužnjem dati svobodo (3Mojz 25). Teološka osnova vseh postavnih določil je temeljna izkušnja izraelskega ljudstva, namreč osvoboditev iz egiptovskega suženjstva, ko je Gospod pokazal mogočno svojo roko. Glede na ostalo človeštvo je bilo izvoljeno ljudstvo stare zaveze v tem pogledu takorekoč edinstvena izjema.
Krščanstvo je v sužnjelastniški sistem poseglo tako, da ga je preklicalo: ni več ne sužnja ne svobodnega, kot tudi ne moškega ali ženske, vsi ste eno v Kristusu, je zapisal apostol Pavel. Praktično je to pomenilo zavračanje celotnega gospodarskega, političnega in pravnega sistema na katerem je slonelo sužnjelastništvo. Miselna osnova tega sistema je prepričanje, da v sužnjelastniški in vsaki drugi zgolj človeški družbi vlada tisti, ki je močnejši, ki vzpostavlja in ohranja odnose odvisnosti med ljudmi. Kazen za oporekanje ali zanikanje odvisnosti je fizična smrt. Osnova sužnjelastništva in suženjstva pa je strah pred smrtjo. Ta strah je stvaren, ker sužnjelastniška oblast dejansko ubija. V minulem stoletju so samo komunistični režimi ubili vsaj 110 milijonov ljudi. Pri nas še danes občudujemo diktatorja, ki je po vojni samovljno ubil več ljudi, kot jih je terjala cela 2. svetovna vojna na področju Jugoslavije. To pomeni, da v vseh teh ljudeh vlada strah, ki ga prikrivajo z lažnimi opravičili. Podoben strah je bil v nekaterih pogledih še večji v apostolski dobi, njegov simobol pa je bil sijaj, obseg in moč Rimskega imperija.
In tu se postavlja vprašanje, na kakšni osnovi so preklicali sužnjelastništvo prav v času, ko je bilo na višku kot politična, vojaška in pravna imperialna državna tvorba? Razlog je bil vsekakor večji, kot v času odhoda Izraelcev iz egiptovskega sužnjelastniškega sistema. Takrat je Bog po Mojzesu pokazal svojo moč nad Egipčani s smrtjo prvorojencev in vojaškim porazom v Rdečem morju. Zakrknjenost Egiplčanov je ostala, ostal pa je tudi strah Izraelcev pred novimi oblikami suženjstva, v izraelski družbi pa tudi suženjstvo ni bilo tuje. Zato kristjani niso iskali izhoda iz suženstva v izraelski družbi, ampak v Kristusu, Božjem Sinu, ki je bil pravi Bog in pravi človek. Kristjani so preklicali suženjstvo v veri, da je Kristus s svojim vstajenjem premagal smrt in s tem tudi strah pred smrtjo, in je človeka odrešil vezi greha, hudobije in smrti ter mu dal dostojanstvo božjega otroka, božjega posinovljenca. Kadar suženj, sužnja, moški, ženskta, pripadnik kateregakoli naroda, otrok, odrasel, bolnik, zdravi sprejme dejstvo, da je v Kristusu nova stvar, v srcu ni več suženj. Kristjan najprej v svoji notranjosti prekliče suženjstvo, ki je občudovanje moči hudobije, vdajanje grehu in strah pred smrtjo, in vzpostavi ljubeči odnos do vstalega Gospoda. Samo tako notranje osvobojen posameznik, sedaj že bivši suženj ali sužnja, in skupnost takih posameznikov, ki se zbirajo v Cerkvi, je sposoben spreminjati tudi grešne strukture in cele politične, gospodarske in druge sisteme. V tem smislu so Marija in vsi prvi kristjani, sužnje in svobodne osebe, ki so v svoji notranjosti preklicale suženjstvo in živele v svobodi, za katero nas je osvobodil Kristus.