Šmarnice: Vdove kot posebna skrb apostola Pavla in vse Cerkve

RIM (petek, 29. maj 2009, RV) – Apostol Pavel na več mestih govori o vdovah. To pomeni, da sta prva Cerkev in apostol pristopila k tej skupini oseb v Cerkvi na izviren način v duhu evangelija.
Položaj vdov urejajo na nek način vse družbe, seveda v duhu osnovne zamisli, ki je lahko klanska, plemenska, diktatorska, sužnjelstniška. Bolj izdelan pristop k vprašanju vdov najdemo pri verstvih, posebno še v judovstvu, ki uči, da Bog na poseben način skrbi za vdove. Vloga vdove v judovstvu je v skladu s poslanstvom Izraela kot izvoljenega ljudstva v zgodovini človeštva.
Prva Cerkev in postol Pavel sta vedno zahtevno in skrivnostno stanje vdov reševala na čisto nov način. V Pavlovem delovanju se je to vprašanej najbolj zaostrilo v Korintu v celovitem obsegu, namreč v iskanju krščankih drž do vloge žene v Cerkvi in delu odrešenja. Prvi celoviti in dobesedno revolucionaren odgovor je bila odločitev Cerkve, da krsti moške in ženske. To je zgovorno pomenilo, da sta moški in ženska enaka pred Bogom in ju je Kristus odrešil s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem ter sta po krstu deležna istega posinovljenja, iz katerega izhaja novo dostojanstvo za oba.
S tem teološkim ozadjem moramo brati in razumeti Pavlov nasvet vdovam, ki ga je podal v Prvem pismu Korinčanom: Žena je vezana, dokler njen mož živi. Če pa mož umrje, je prosta. Naj se omoži, s komer hoče, da se le v Gospodu. Bolj srečna pa bo, če bo ostala takò, po mojem nasvetu. Mislim, da imam tudi jaz božjega Duha (1Kor 7,39-40). Apostol najprej navede ženino poslanstvo, dokler mož živi. To je večplastno. Prva razsežnost življenja v družini je ta, da žena v družini skupaj z možem in otroci živi svojo ženskost, svoje osebno bistvo, kakor jo je prejela od Stvarnika kot ženska. Ko se je poročila, se je zavezala, da se bo posvečevala skupaj z možem in da bo posvečevala moža in družino. Moč posvečevanja pa prejema iz krsta, iz novega bistva, da je na poseben način božji otrok, ker je krst pravo božje posinovljenje. Kadar mož umre, preneha ta obveznost in je prosta. Svojo življenjsko odločitev, da se bo posvečevala v družini, apostol ne izključi, ampak da čisto nepričakovan nasvet, naj se poroči s komer hoče, da se le v Gospodu. Svoboda izbire drugega moža ima samo en pogoj, da se le v Gospodu. Z drugimi besedami, apostol priporoča, naj bistro in stvarno izbira, da se poroči z moškim, ki bo nemoteče vstopil v vdovino življensko izkušnjo in duhovno naravnanost. Apostolova skrb je le ena, da naj nova odločitev, če je le mogoče, okrepi in poglobi prehojeno pot v Gospodu. Druga možnost, ki jo apostol izrecno omeni, pa je, da bo srečna, če bo ostala tako, torej vdova in bo svojo duhovno dinamiko vodila v pogovoru s Kristusom, za katerega vsak kristjan živi, ker, kristjani, naj živimo ali umiramo, smo Kristusovi. Pri oblikovanju tega nasveta se Pavel sklicuje na dve dejstvi. Prvo je, da ima tudi on božjega Duha, drugo pa, ki ga navaja v istem poglavju, da je namreč čas kratek. V mislih ima čas dokončnega srečanja z vstalim Gospodom. Čas pa je kratek, ker to dokončno srečanje že v teku v času kristjanovega zemeljskega bivanja, ker je že dokončno vključen v velikonočno dinamiko, ker po krstu tudi v njem deluje ista moč, ki je Kristusa obudila od mrtvih. Ta stvarnost daje vdovam novo, krščansko svobodo, ki presega vse druge človeške zamejenosti.