Šmarnice: Apostol Pavel svetuje devicam

RIM (četrtek, 28. maj 2009, RV) – V trejem delu letošnjih šmarnic smo se vsaj na kratko zamislili o tem, kako je apostol Pavel svoje apostolsko delovanje razvil na ravni žena v evangeliju in Cerkvi. Pri tem smo za izhodišča vzeli besedila, kjer apostol poroča o odnosih posameznih žena do njega, do cerkvene skupnosti in še zlasti, kako je vsaka osebno ravnala v Gospodu. Zadnji odnos je posebno pomemben, ker nas je uvedel v tipologijo njihove osebne vere v vstalega Gospoda in kako so po apostolovi presoji dejansko delovale v Gospodu v krščanski občini.
Apostolov odnos do žena pa se nikakor ni izčrpal na osebni ravni posamezne žene. V svojih pismih je zapustil veliko gradiva o tem, kako sta on osebno in prva Cerkev razmišljala in delova na ravni skupin žena. Mi se bomo na kratko ustavili le pri treh skupnah žena: device, vdove in sužnje. Vse tri navedene skupine žena so v človeštvu prisotne še danes. Mi pa skušajmo odgrniti zaveso in pogledati, kako se je s to silno zahtevno stvarnostjo soočil sveti Pavel. Prvo presenetljivo odkritje pri svetem Pavlu je to, da v svojih spisih govori o treh navedenih skupinah tako v ženski kot moški inačici, torej o devicah in devičnikih, vdovah in vdovcih ter sužnjah in sužnjih. V Prvem pismu Korinčanom namreč piše: Glede deviških nimam Gospodovega naročila, dajem pa nasvet, ker sem prejel milost od Gospoda, da sem vreden zaupanja (1Kor 7,25). V celotnem besedilu pa govori pretežno o devicah.
Glede devic apostol naravnost pove, da nima Gospodovega naročila. To tudi pomeni, da ga nima niti Cerkev, ker je devištvo, kakor ga razume Cerkev, poseben božji dar osebi in Cerkvi, je posebna karizma, kot pravi Kristus v evangeliju, da so nekateri samski zaradi božjega kraljestva in takoj doda, da kdor more razumeti, naj razume. Apostol tudi iskreno pove, da daje le nasvet, ki pa ima posebno avtoriteto, ki izhaja iz milosti, ki jo je prejel od Gospoda in je zato vreden zaupanja. Kar bo torej svetoval glede devic in devištva v krščanski občini, mu je torej dano kot milost in ni sad apostolovega osebnega razmišljanja in še manj kakšne zgolj človeške modrosti.
Kaj torej Pavel svetuje devicam? Na osebni ravni najprej to, da je zanje dobro, če ostanejo samske, kakor je apostol (1Kor 7,8), ker je devištvo zanj vir izjemne duhovne moči v apostolskem delovanju. Takoj nato zelo stvarno doda: Če pa se ne morejo obvladati, naj se poročijo, ker je boljše, da se poročijo, kakor da bi jih žgalo (1Kor 7,9). Kadar ta apostolov nasvet dobro premislimo, še bolj občudujemo njegovp vsestransko duhovno presojo o ženski naravi in njenem hrepenenju po materinstvu. Kadar namreč devica v sebi trezno oceni, da je v njej želja po uresničenju ženske zavezanosti življenju bolj vezana na neposredno izkušnjo družinskega življenja in tudi naravnega materinstva, naj se odloči za takšno pot, da je ne bo žgalo. Apostol se ustavi na ravni trezne presoje tehtanja, katera od možnosti je bolj jasna in uresničljiva.
Nato sledi niz duhovnih nasvetov, ki vsi predpostavljajo veliko svobodo v odločanju. Sledijo navdihnjeni nasveti, ki jih Pavel strne v ugotovitev, da neomožena ali samska skrbi za to, kar je za Gospoda, da bi bila sveta po telesu in po duhu (7,34). Vse to pa, da bi mogle pošteno in nemoteno služiti Gospodu. Središče devištva v Cerkvi je tista notranja drža, ki človeku pomaga, da lahko pošteno in nemoteno služi Gospodu, ker je vstali Kristus najgloblje središče kristjanovega življenja, tudi življenja devic. Apostol nikjer v svojih pismih ne precenjuje ali podcenjuje deviškega življenja v odnosu do zakonskega, ali kakšne druge življenjske izbire. Ko razmišlja o poklicanosti v devištvo, je vsa njegova skrb in duhovno iskanje ter presojanje usmerjeno edino v to, da ta pot učinkovito vodi v življenje s Kristusom in v Kristusu.