Šmarnice: Sodelavke apostola Pavla odpirajo celoviti pogled na njegovo apostolsko dejavnost

RIM (sreda, 27. maj 2009, RV) – Iz predstavitev sodelavk apostola Pavla se nam odpira celoviti pogled na apostolsko dejavnost svetega Pavla. Iz novozaveznih spisov je razvidno, da je s Pavlom sodelovalo štirinajst žensk, od katerih jih enast poznamo po imenu in štirideset moških. S statističnega vidika je številka presenetljiva, če to sorazmerje primerjamo z judovskim Talmudom. Talmud je nastajal od 1. do 13. stoletja po Kristusu in je največje judovsko poučno zapisano izročilo po Svetem pismu. V tem ogromnem gradivu najdemo samo eno žensko, Berurijo, ki je poučevala v judovski občini. V apostolskem delovanju svetega Pavla je tako vlogo opravljalo štirinajst žena, od katerih jih je vsaj šest imelo tudi vodstveno vlogo v krščanskih skupnostih, ki jih je ustanovil apostol Pavel, njegovi sodelavci in drugi apostoli, kot je to bila krščanska občina v Rimu.
Sveti Pavel je svoje apostolsko poslanstvo uspešno izvrševal tudi zato, ker je okrog sebe zbral izvrstne sodelavke in sodelavce, ki so to postali toliko bolj, kolikor globlje jih je pridobil za Kristusa. Pri tem ga je vodilo temeljno prepričanje celotnega apostolskega zbora, da morajo evangelij oznanjati v celoti, torej vse kar so prejeli od Gospoda in kar so ob Njem osebno spoznali. V to celovito stvarnost je Pavel sproti vključeval izročilo apostolske Cerkve. Pomemben del tega izročila je bila izkušnja apostolov, ki so skupaj z ženami in Jezusovo materjo Marijo po vnebohodu v molitvi pričakovali prihod Svetega Duha, kot poročajo Apostolska dela (Apd 1,14).
Vse to je vodilo apostola Pavla, da je svoje sodelavke in sodelavce postavil na isto raven. Osebno imenovane ali omenjene sodelavke ni le zelo cenil, ampak jih je vključil v bistveno poslanstvo svojega življenja, namreč v neposredno oznanjevanje evagelija, pravi francoski teolog Philippe Menoud. Take svoje sodelavke je Pavel imenoval različno, nekatere so bile diakonise, druge sodelavke, zopet druge potujoče misijonarke, mnoge pa so poučevale in oznanjale. Apostol narodov pa ni le izenačil vlogo žene v krščanski skupnosti z vlogo moških, ampak jih je tudi spodbujal in posebj pohvalil tiste med njimi, ki so sprejele in izvrševale vodstveno vlogo. Obstaja torej vrsta poročil in znamenj, ki govorijo o vlogi in odgovornosti žene, ki so za grško-rimski svet povsem neznana in so celo presenetljiva za sedanji judovski svet. Zato nemški strokovnjak za svetega Pavla, Ketter, upravičeno trdi, da »nobeden od apostolov na začetku krščanstva ni dal toliko apostolskega prostora in vodstvene vloge ženam v prvi Cerkvi, kot je to storil apostol Pavel«.
Kadar razmišljamo o vlogi žena v apostolski dejavnosti apostola Pavla, moramo upoštevati dejstvo, da to ni katerokoli zgodovinsko obdobje, ampak je to ustanovitveno obdobje Cerkve, ki ostaja merodajno za vse čase, ker sovpada v polnost razodetja. Vsak rod kristjanov mora v apostolskem izročilu vedno znova iskati in odkrivati teološke temelje za svoje delovanje v prostoru in času, kot je to storil že apostol Pavel, ko je zavestno in vneto oznanjal, kar je prejel.