Kardinal Walter Kasper o romanju papeža Benedikta XVI. v Sveto deželo
VATIKAN (sreda, 27. maj 2009, RV) – Romanje papeža Benedikta XVI. v Sveto
deželo, od 8. do 15. maja, je imelo mnogo vidikov, predvsem pa je bilo namenjeno katoličanom
različnih obredov, da bi jih Petrov naslednik spodbudil in potrdil v veri. O papeževem
romanju je v današnji izdaji vatikanskega časopisa L'Osservatore Romano razmišljal
predsednik Papeškega sveta za pospeševanje edinosti med kristjani kardinal Walter
Kasper, ki se je zaustavil pri pomenu potovanja za odnose med kristjani in judi. Kardianl
Kasper piše, da je velikonočno sporočilo upanja in miru bilo slišati v vseh papeževih
pridigah in govorih, in vsepovsod je bilo tudi hvaležno sprejeto. V Sveti deželi so
navzoče številne Cerkve in krščanske skupnosti, razdeljenost krščanstva pa ni nikjer
tako vidna kot v Jeruzalemu, nikjer drugje pa tudi ni videti tako močne medsebojne
odvisnosti kristjanov. Po Kasperjevih besedah je ekumensko delo obrodilo mnogo dobrih
sadov tudi v Jeruzalemu, kar so pokazali sprejemi in srečanja svetega očeta s predstavniki
drugih krščanskih skupnosti. V zadnjih letih je prišlo do večjega vzajemnega spoštovanja,
sodelovanja in bratskih odnosov. Jeruzalem je sveto mesto za jude, kristjane in muslimane,
med papeževim obiskom pa je bilo v ospredju javnega zanimanja predvsem srečanje s
judi. Benedikt XVI. ni prišel kot papež nemškega porekla, temveč je prišel kot voditelj
vesoljne Katoliške cerkve, da judom ponovno izrazi svojo osebno naklonjenost ter naklonjenost
celotne Cerkve. Njegova zavrnitev vsakršne oblike antisemitizma in obsodba holokavsta
je bila ves čas zelo jasna. Tisto, kar je po mnenju vrste judovskih predstavnikov
in izraelskih medijev manjkalo v papeževem govoru v muzeju Jad Vašem, je že bilo mnogokrat
povedano, je zapisal kardinal Kasper, papežev govor ob obisku muzeja pa označil kot
pomemben zato, ker se papež tudi tokrat ni oklenil pričakovanih provokativnih besed,
na katere se je že pred časom in mnogokrat odzval. Sveti oče je v govoru pokazal na
pomen človekovega imena in njegovo povezanost z dostojanstvom, spregovoril o spominu
na vse žrtve nacizma, ki so zapisana v večnosti in ki ga moramo ohranjati tako judje
kot kristjani. Papež je nakazal nekaj novega, temeljnega in bistvenega. Dal je novo
pobudo in pokazal na novo dimenzijo razmišljanja o holokavstu. Kritični odzivi na
papeževe govore po Kasperjevih besedah prihajajo s strani istih oseb, ki so kritizirale
tudi prejšnjega papeža Janeza Pavla II., ve pa se, da je drža Beneditka XVI. do hebrejskega
ljudstva že dolgo pred izvolitvijo na papeško mesto bila vedno prijateljska in da
se je dobro zavedal njegove zaveze z Bogom. Zato se na kritične glasove ni potrebno
posebej ozirati, je zapisal Kasper. Papežev obisk je namreč pokazal, da na lokalni
ravni potekajo zelo plodni in bogati odnosi med hebrejsko in krščansko skupnostjo.
Kakor je stalno poudarjal Benedikt XVI., v Sveto deželo ni želel prinesti političnega
sporočila, temveč duhovnega. Nagovoril je srce in tudi razum. Kdor nima občutljivosti
za duhovne dimenzije in ne odpre srca, je papeževo sporočilo miru lahko presodil kot
nepomembno. Ne le vernik, temveč tudi vsak človek dobrega namena ve, da je politične
dogovore moč doseči le, če je prej prisotno hotenje po miru in spravi. Nasilje se
lahko premaga le z duhovnostjo, je zapisal Kasper, žal pa danes mnogi ne vedo, da
je molitev tista sila, ki lahko spremeni svet. Upanje je močnejše od najbolj žalostnih
dogodkov, in to upanje je papež želel in hotel razkriti in okrepiti v kristjanih,
judih in muslimanih in zaradi tega je njegovo potovanje tudi tako pomembno in pomenljivo.