DUHOVNA MISEL (sobota, 23. maj 2009, RV) - V 17. poglavju Janezovega evangelija
se Jezus zahvaljuje Očetu za delo, ki ga je izpolnil v njegovem imenu. Hkrati pa prosi
za svoje brate in sestre, ki bodo to delo za njim nadaljevali. Molitev, katere delček
sva danes poslušala, je vrhunec Jezusovega razodetja učencem, ki so neposredno vpleteni
v njegov pogovor z Očetom. Jezus Boga šestkrat pokliče Oče. Sedmič povabi tudi
tebe in mene, da ga imenujeva Oče. S tem, ko ga tudi midva začneva klicati Oče, postajava
svobodna, postajava sin in hči Boga. Kajti to sva v resnici ti in jaz. Jezus naju
vabi, da bi iz tega vsak dan zares tudi živela. Biti božji sin ali hči ne pomeni,
da pobegneva mejam in omejenosti, ki nama jo postavljata prostor in čas. Pomeni pa,
da v telesu živiva iz Božjega Duha. Zato pravi Jezus, da sva na svetu. Na tem svetu
se učiva biti Božja sin in hči. Na tem svetu sva v igri za vrnitev k Očetu. Tukaj
in zdaj sva poklicana živeti kot Božja otroka. Sredi službe in vsakdanjih rutinskih
opravil. Sredi smeha in joka. Sredi veselja in trpljenja. Dal nas je Jezusu, da
bi bili eno z njim v ljubezni. Jezus moli zate in zame, da bi bila eno z njim. Biti
eno z Bogom in med seboj je najina in naša temeljna in najgloblja želja. Biti eno
je uresničenje ljubezni, vir veselja in življenja. Naj pojasnim: Zlo nas med seboj
loči in ubije. Ljubezen nas združi in nam daje življenje. A ta enost ni uniformiranost.
Je enost v različnosti. Ljubezen drugega ne odpravi, ampak ga predpostavlja in potrebuje,
takšnega enkratnega in drugačnega od mene. Razdeljenost in sprtost sta sinonima za
smrt. Nikdar ne prihajata od Boga. Od njega prihajajo enost, sprejemanje različnosti
in razločevanje, ki ločuje Božje delovanje od zla in laži. Od Boga prihaja tudi odpuščanje,
ki zdravi vse razdeljenosti in ločenosti med nami in nam vrača veselje. V Jezusu
nama Bog podarja usmiljenje, ki je njegova resnična svetost in popolnost. Svetost
ali popolnost brez usmiljenja je satanska. Prav zaradi njegovega usmiljenja sva lahko
eno z njim in postajava takšna, kot je on. Postajava Očetova sin in hči, med seboj
pa brat in sestra, ki sta sposobna premagati slabo z dobrim ter ozdraviti vse razdeljenosti
in zlomljenosti. Boleč del te razdeljenosti so tudi ločenosti med kristjani. Jezus
pravi, da je vse ohranil v Božji ljubezni, razen sina pogubljenja. Sin pogubljanja
je izgubljeni sin. Običajno pri tem mislimo na Juda Iškariota. A pozabimo, da je
celotno Sveto pismo od prve do zadnje knjige ena sama prilika o iskanju izgubljenega
sina, ki je bil mrtev in je oživel. Jezus se je poistovetil z njim in zato postal
zate in zame greh in prekletstvo. Juda predstavlja tebe in mene vedno, ko se
v srcu prepustiva lažem hudobnega duha. Juda je prototip izgubljenega človeka, ki
ga je Jezus, Božji Sin, prišel rešit. Zato morava te besede brati v luči umivanja
nog. Nekateri pa razlagajo, da je sin pogubljenja sam hudič, ki ga Bog še vedno ljubi,
neskončno ljubi. Kakor tema sovraži luč, tako laž sovraži resnico. Če sva Jezusova
učenca, naju bodo sovražili na enak način kot njega. Nisva od sveta, ker imava kot
On Boga za Očeta in govoriva resnico. Če pa sva od sveta, imava nekega drugega očeta:
hudiča, ubijalca in lažnivca že od začetka. Če sva učenca, imava Jezusovo veselje,
ki ni od tega sveta, ampak od Očeta, ki ga nikdar ne pusti samega. Tudi v najhujšem
preganjanju ga Oče vedno tolaži. Vstali Jezus tudi naju dva pošilja v svet, da
bi razodevala Očetovo ljubezen. Njegovo poslanstvo postane najino poslanstvo. Midva
sva sinova, če se obnašava kot brata. Če ne postaneva brat in sestra, nisva niti sin
niti hči. Amen.