Duhovna misel patra Viljema Lovšeta

DUHOVNA MISEL (sobota, 23. maj 2009, RV) - V 17. poglavju Janezovega evangelija se Jezus zahvaljuje Očetu za delo, ki ga je izpolnil v njegovem imenu. Hkrati pa prosi za svoje brate in sestre, ki bodo to delo za njim nadaljevali. Molitev, katere delček sva danes poslušala, je vrhunec Jezusovega razodetja učencem, ki so neposredno vpleteni v njegov pogovor z Očetom.
Jezus Boga šestkrat pokliče Oče. Sedmič povabi tudi tebe in mene, da ga imenujeva Oče. S tem, ko ga tudi midva začneva klicati Oče, postajava svobodna, postajava sin in hči Boga. Kajti to sva v resnici ti in jaz. Jezus naju vabi, da bi iz tega vsak dan zares tudi živela.
Biti božji sin ali hči ne pomeni, da pobegneva mejam in omejenosti, ki nama jo postavljata prostor in čas. Pomeni pa, da v telesu živiva iz Božjega Duha. Zato pravi Jezus, da sva na svetu. Na tem svetu se učiva biti Božja sin in hči. Na tem svetu sva v igri za vrnitev k Očetu. Tukaj in zdaj sva poklicana živeti kot Božja otroka. Sredi službe in vsakdanjih rutinskih opravil. Sredi smeha in joka. Sredi veselja in trpljenja.
Dal nas je Jezusu, da bi bili eno z njim v ljubezni. Jezus moli zate in zame, da bi bila eno z njim. Biti eno z Bogom in med seboj je najina in naša temeljna in najgloblja želja. Biti eno je uresničenje ljubezni, vir veselja in življenja. Naj pojasnim: Zlo nas med seboj loči in ubije. Ljubezen nas združi in nam daje življenje. A ta enost ni uniformiranost. Je enost v različnosti. Ljubezen drugega ne odpravi, ampak ga predpostavlja in potrebuje, takšnega enkratnega in drugačnega od mene. Razdeljenost in sprtost sta sinonima za smrt. Nikdar ne prihajata od Boga. Od njega prihajajo enost, sprejemanje različnosti in razločevanje, ki ločuje Božje delovanje od zla in laži. Od Boga prihaja tudi odpuščanje, ki zdravi vse razdeljenosti in ločenosti med nami in nam vrača veselje.
V Jezusu nama Bog podarja usmiljenje, ki je njegova resnična svetost in popolnost. Svetost ali popolnost brez usmiljenja je satanska. Prav zaradi njegovega usmiljenja sva lahko eno z njim in postajava takšna, kot je on. Postajava Očetova sin in hči, med seboj pa brat in sestra, ki sta sposobna premagati slabo z dobrim ter ozdraviti vse razdeljenosti in zlomljenosti. Boleč del te razdeljenosti so tudi ločenosti med kristjani.
Jezus pravi, da je vse ohranil v Božji ljubezni, razen sina pogubljenja. Sin pogubljanja je izgubljeni sin. Običajno pri tem mislimo na Juda Iškariota. A pozabimo, da je celotno Sveto pismo od prve do zadnje knjige ena sama prilika o iskanju izgubljenega sina, ki je bil mrtev in je oživel. Jezus se je poistovetil z njim in zato postal zate in zame greh in prekletstvo.
Juda predstavlja tebe in mene vedno, ko se v srcu prepustiva lažem hudobnega duha. Juda je prototip izgubljenega človeka, ki ga je Jezus, Božji Sin, prišel rešit. Zato morava te besede brati v luči umivanja nog. Nekateri pa razlagajo, da je sin pogubljenja sam hudič, ki ga Bog še vedno ljubi, neskončno ljubi.
Kakor tema sovraži luč, tako laž sovraži resnico. Če sva Jezusova učenca, naju bodo sovražili na enak način kot njega. Nisva od sveta, ker imava kot On Boga za Očeta in govoriva resnico. Če pa sva od sveta, imava nekega drugega očeta: hudiča, ubijalca in lažnivca že od začetka. Če sva učenca, imava Jezusovo veselje, ki ni od tega sveta, ampak od Očeta, ki ga nikdar ne pusti samega. Tudi v najhujšem preganjanju ga Oče vedno tolaži.
Vstali Jezus tudi naju dva pošilja v svet, da bi razodevala Očetovo ljubezen. Njegovo poslanstvo postane najino poslanstvo. Midva sva sinova, če se obnašava kot brata. Če ne postaneva brat in sestra, nisva niti sin niti hči. Amen.