Šmarnice - Evodija in Sintiha sodelavki apostola Pavla v Filipih.
ŠMARNICE (ponedeljek, 18. maj 2009, RV) – Apostol Pavel je po spreobrnjenju
dokončno in jasno spoznal, da je v središču kozmičnega dogajanja vstali Kristus, zato
ne preseneča, da je središče njegovega oznanjevanja kristjanovo spoznanje vstalega
Gospoda. V tej luči je apostol narodov jasno učil, da sta moški in ženska enaka pred
vstalim Gospodom. Na načelni ravni je to jasen in logičen zaključek. Na praktični
ravni pa je apostol Pavel in vsi ostali apostoli morali upoštevati vrsto izročil,
ki so jih v Cerkev prinašali kristjani, torej možje in žene, tako iz judovstva kot
iz poganstva. V apostolski Cerkvi se je največja razprava o vlogi žene v Cerkvi sprožila
v Korintu, o čemer pričujeta 11. in 14. poglavje Pavlovega Prvega pisma Korinčanom.
Razprava je zajela vrsto pomembnih tematik in vidikov življenja cerkvene skupnosti.
Naj naštejemo le nekaj. Ali žena lahko prerokuje v skupnosti in v Cerkvi? Je lahko
nositeljica karizme, to je, ali lahko Sveti Duh po kristjanki podari Cerkvi posebno
karizmo, poseben dar in, kdo naj o tem presoja? Kakšno vlogo naj ima žena v vodenju
Cerkve, ali pa le posamezne skupnosti? O teh in vrsti drugih vprašanj je v Korintu
potekala odprta in burna razprava. Med poznavalci svetega Pavla so mnenja o tem še
danes deljena. Mi se bomo v naših razmišljanih o vlogi žene v Cerkvi pri svetem
Pavlu omejili le na opise, kako je apostol narodov vključeval žene v delovanje posameznih
verskih občin, od katerih so nekatere pozneje postale krajevne Cerkve. Pri tem so
ga vodila temeljna teološka spoznanja, vrsta izkušenj po razpravah v Korintu in seveda
v apostolskem delovanju. Prvi konkreten opis, kako je apostol vključeval žene
v delovanje krščanske skupnosti po razpravi v Korintu, je ustanovitev krščanske skupnosti
v Filipih, in ga najdemo v pismu Filipljanom. Za vso Cerkev je silno dragocen že prvi
pozdrav: »Pavel in Timotej, služabnika Kristusa Jezusa, vsem svetim v Kristusu Jezusu,
ki so v Filipih, skupaj s škofi in diakoni, milost vam in mir, ...« (Flp 1,1-2). V
teh vrsticah prvič najdemo poročilo o škofih in diakonih. Ne vemo, ali so takrat že
obstajal »ministri« v smislu današnje duhovniške službe. Dalje v pismu pa najdemo
poročilo o sodelavkah, ki ju apostol spodbuja: Opominjam Evodijo in opominjam Sintiho,
naj živita v lepi slogi v Gospodu. Pa tudi tebe, zvesti sodelavec, prosim, da jima
pomagaš, saj sta se z menoj trudili za evangelij, s Klemenom in drugimi mojimi sodelavci,
katerih imena so zapisana v knjigi življenja (Flp 4,2-3). Ko Pavel piše,
da sta se Evodija in Sintiha z njim »trudili« za evangelij, uporabi izraz, da se skupaj
borili, kakor se borijo atleti na tekmah. Iz Apostolskih del (16,23-24) vemo, da so
kristjani v Filipih imeli veliko bitk z mestnimi oblastmi. Ko se je množica znesla
nad kristjani, so jih sodniki zaprli, kjer so jih pretepali, jim grozili in žalili.
O tem govori Pavel v pismu Tesanoličanom, ko pravi, da je prej doživel v Filipih
trpljenje in zasramovanje (1Tes 2,2). Ko apostol Pavel pravi, da sta se Evodija
in Sintiha z njim trudili za evangelij, to trditev natančno razložil v smislu, da
sta se z njim trudili v evangeliju, v smislu, da nista le na zunaj sodelovali
pri oznanjevanju evangelija, ampak, da sta s Pavlom sodelovali v pričevanju za evangelij
in pri ustanavljanju prve krščanske skupnosti. Pri tem pa sta tudi sodelovali z drugimi
apostolovimi sodelavci, kot so bili Klement in drugi. Pavel izrecno nagalsi sodelovanje
pri poglabljanju v evangeliji in skupno prizadevanje, da bi evangelij pristno oznanili.
Zaradi vsega tega so njihova imena zapisana v knjigi življenja. Obrazec, biti zapisan
v knjigi življenja, šest krat uporabi apostol Janez v Knjigi razodetja, sicer pa ga
najdemo le tukaj, torej samo enkrat v vsej Novi zavezi, razen Knjige razodetja. V
kratkem poročilu o Evodiji in Sintihi pa najdemo tudi eno negativno plat, Pavlov opomin,
da naj živita v lepi slogi v Gospodu. To pomeni, da takrat odnosi med njima
niso bili lepi in spodbudni za krščansko skupnost. Zato Pavel prosi nam neznano osebo,
naj jima pomaga, da se odnosi med njima zgladijo in uredijo. Iz tega kratkega
poročila zvemo veliko o prvi krščanskih skupnosti v Filipih, med drugim tudi to, da
sta med ustanovitelji in graditelji te skupnosti tudi dve ženi, Evodija in Sintiha.
Njuni imeni sta zapisani v knjigi življenja, ker sta z apostolom narodov sodelovali
v oznanjevanju vstalega Gospoda in celotnem apostolskem delu.