Komentar

KOMENTAR (torek, 19. maj 2009, RV) – Apostolsko potovanje papeža Benedikta XVI. v Jordanijo, Izrael in na palestinsko ozemlje prehaja v obdobje poglobljenih analiz in zavestnega sprejemanja ključnih vsebin papeževega romanja po svetih krajih.
V času priprav na apostolsko potovanje in tik pred odhodom sta bili v ospredju dve bolj ali manj zaskrbljujoči težnji ali odprti vprašanji. Prvo je bilo, kako bo svetemu očetu uspelo ohraniti romarski značaj in namen potovanja in se izogniti pretežno političnemu pristopu k dogajanju v času apostoslkega potovanja. Drugo odprto vprašanje pa je bila v bistvu hkrati skrb in radovednost, kako se bo papež-teolog znašel v bližnjevzhodnem osirju, sredi velikih in zapletenih okoliščin in silnega čustvenega naboja, ki kar lebdi v zraku.
Glede romarskega značaja svojega apostolskega potovanja sveti oče ni bil le mož beseda, ampak je presegel vsa pričakovanja. Med celotnim potovanjem je bil pravi romar. To je človek, ki se poda na romanje z velikimi cilji v duhu vere. Kristjan kot romar se zaveda, da bo romanje uspelo, če bo med romanjem utrdil in poglobil vsaj nekatere razloge, ki mu dajejo upanje, da bo z Božjo pomočjo v času uspel uresničiti zastaljene cilje. Sveti oče je bil na romanju kot oseba, vernik in kot Kristusov namestnik, ki mu je zaupano vodenje in usmerjanje delovanja vesoljne Cerkve. Ker pa se je vse to dogajalo v svetih krajih, ki jih je s svojo prisotnostjo posvetil sam Gospod Jezus Kristus, kot je dejal sam papež, je romarski značaj apostolskega potovanja dejansko moral biti v ospredju. Sveta dežela in sveti kraji, ki jih je obiskal rimski škof, pa niso sveti le za kristjane, ampak tudi za jude in muslimane. In tu se vsem nujno postavlja vprašanje, v kakšnem smislu naj bodo sveti kraji resnično sveti za kristjane, jude in muslimane.
Za kristjane je svetost največja moč, ki najgloblje nagovarja, navdihuje in osvobaja človeško osebnost in celotno človeško skupnost. V tem duhu je papež pomenljivo v Jordaniji nagovoril rektorje jordanskih univerz in pred njimi razmišljal, kako naj univerza mladega človeka uvaja v ustvarjalno in osvobajajoče delovanje na osnovi znanstvenih metod, verskih izročil in s pomočjo v stoletjih preizkušene modrosti ljudstev. Vse to pa v veri v enega Boga, ki je Stvarnik vsega kar je ustvarjeno, tudi znanosti, čustvenih nabojev ljudstev, ki trajno tvegajo, da se izrodijo v sovraštvo in nasilje. Judom je sveti oče v spomeniku žrtvam holokavsta, Yad Yašemu, zelo obzirno in globoko povedal, da svetost žrtev ne more biti ključni temelj enostranski pravic in po človeški logiki upravičenih obtožb drugih v nedogled, ampak jih je treba razumeti v okviru Božje Previdnosti kot pravi prispevek judovstva k temeljni osvoboditvi od ateističnih ideologij 20. stoletja. Samo tako bodo milijoni žrtev izšli iz zgodovinskega, miselnega in še kakšnega geta, zaprtosti sami vase. Kristjanom pa je na več svetih krajih, zlasti pa ob Božjem grobu povedal, da je Sveta dežela in zlasti Božji grob kraj, kjer je vstali Gospod dokončno premagal zlo in greh ter vzpostavil zgodovino odrešenja, ki vodi v novo nebo in novo zemljo. Kristjani v Sveti deželi so na poseben način priče teh stvari.