Šmarnice - svetišče Marijinega groba v Jeruzalemu

ŠMARNICE (Petek, 15. maj) – V Jeruzalemu, svetem mestu za jude, kristjane in muslimane, ki je hkrati materialno, duhovno in teološko središče zgodovine odrešenja bodisi za jude kot za kristjane, se nahajata dve pomembni svetišči Matere Božje: svetišče Marijinega groba in bazilika, kjer je Marija zaspala. Nocoj se ustavimo v svetišču Marijinega groba.
Svetišče Marijinega groba se nahaja v dolini Cedrona. Onkraj mostu čez Cedron se na levi nahaja muslimanski mavzolej iz 16. stoletja, ki so ga obnovili leta 1946. Ob mavzoleju vodi stopnišče navzdol na zaprto dvorišče, ki je obdano z visokim zidom. Na spodnji strani dvorišča se nahaja cerkev Marijinega oznanjenja, ki je bila od leta 1363 do 1757 last frančiškanov, ko so ga muslimani vzeli in ga kot skupno last izročili Grški pravoslavni in Armenski Cerkvi, ki sta še danes lastnici svetišča.
V novi zavezi je Marija časovno in po starosti novozavzenih spisov zadnjič omenjena v Apostolskih delih, ki poročajo, da so učenci po Jezusovem vnebohodu odšli z gore v Jeruzalem, »stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali in enodušno vztrajali v molitvi z ženami in Jezusovo Materjo Marijo in z njegovimi brati« (Apd 1,13-14). O Marijini smrti in njenem vnebovzetju govori apokrifni spis Prehod Device Marije ali »Kako je Marija zaspala«, v katerem pisatelj zbere izročila iz apostolskega obdobja. Spis vsebuje veliko simboličnih prvin, ki so značilne za judovsko-krščansko okolje in to je tudi razlog, zakaj ga prvi cerkveni pisatelji niso resno upoštevali in so ga uvrstili med krivoverske spise. Iz tega razloga se je zgubil tudi spomin na pravi kraj kjer je Marija zaspala. Navedeni apokrifni spis Prehod Device Marije namreč navaja, da je ta kraj od 2. stoletja za kristjane veljal kot grob, oziroma sveti kraj, kjer je Marija zaspala. V 4. stoletju so nad grobom sezidali skalnato cerkev, ki jo je jeruzalemski škof Juvenal po kalcedonskem koncilu leta 451 posvetil v svetišče Matere Božje. Leta 490 je bizantinski cesar Mavricij nad to cerkvijo zgradil večjo krožno cerkev in prvotna cerkev je tako postala spodnja cerkev ali kripta, v kateri so častili Marijin grob.
Spomin na kraj, kjer je Marija zaspala sta ohranjala vera in pobožnost ljudstva, ki je tam s posebnimi obredi obhajali Marijin prehod in vnebovzetje, 15. avgusta. Na praznik se je ljudstvo pripravljalo 40 dni. Gornje svetišče je bilo popolnoma porušeno pred prihodom križarjev. Benediktinci so v letih 1112-1130 uredili nov dostop v spodnjo cerkev, zgoraj pa zgradili novo cerkev in ob njej samostan. Novo cerkev je porušil Saladin, ki je leta 1187 zavzel Jeruzalem. Ohranil je le kripto v »čast Blaženi Materi preroka Jezusa«. Od takrat pa vse do danes je romarjem dostopna le po dolgem stopnišču.
Vsebina bogočastja na kraju Marijinega groba je presenetljiva že od samih začetkov, ker je v njej zelo živa zavest, da Marija, ki je bila Jezusova mati in jo je Cerkev v naslednjih stoletjih razglasila za Božjo Mater, bila z dušo in telesom vzeta v nebesa. V njej se je v polnosti uresničilo vstajenje od mrtvih, kar je jasno nakazano v veri božjega ljudstva, da je zaspala v večnost.