Šmarnice - Lavra svetega Jurija v Kozibi najstarejše Marijino svetišče v Sveti deželi

ŠMARNICE (Četrtek, 14. maja) – Pri opisovanju Marijinih svetišč v Sveti deželi, od katerih vsako na poseben način izžareva pobožnost kristjanov v Palestini in po svetu do nebeške Matere, ne moremo mimo najstarešega znanega Marijinega svetišča z imenom Lavra svetega Jurija v Kozibi. Kraj Koziba je dobil ime po svetem Juriju Kozibitu in se nahaja ob stari rimski cesti od Jeruzalema do Jerihe. Področje je skalnata in hribovita puščava, kot jo opisuje evangeljska prilika o usmiljenem Samarijanu. V protoevangeliju po Jakobu beremo, da sta se sveta Joakim in Ana, starša Device Marije, potem ko jim je bilo razodeto, da bo njuna hči Marija Božja Mati, umaknila v ta puščavski kraj, kjer sta svoje dni preživela v molitvi. Lavra svetega Jurija v Kozibi je posvečena Materi Božji – Theotokos. To je do sedaj najstarejše znano Marijino svetišče v Sveti deželi in s tem prvi bogoslužni kraj, posvečen Materi Božji. V letih 420-430 se je v bližnjih votlinah zbrala prva skupina puščavnikov. V eni od votlin so uredili kapelo in jo posvetili prvemu mučencu svetemu Štefanu. Lavro, to je celoten sklop celic za puščavnike, skupno svetišče, skupni prostori za srečevanja menihov in krščanske skupnosti, je leta 470 ustanovil sveti Janez iz Egipta, po rodu iz Teb, ki je iz Jeruzalema priromal v prvo Marijino svetišče in tam ostal. Proti koncu 6. stoletja je v te kraje prišel Jurij Kozibita, ki je pobegnil pred pokoli v času perizijskih pohodov v Palestini, in na novo organiziral življenje puščavnikov, ki so tam ostali tudi v času arabske okupacije. Med drugim je blizu samostana uredil pokopališče, kjer so nedavno odkrili nad 200 grobov menihov, ki so tam živeli med 5. in 7. stoletjem. Grob svetega Jurija Kozibite se danes nahaja v oratoriju cerkve. Na stenah cerkve so še vidni vhodi v puščavniške celice, v katerih so živeli puščavniki v dolgih stoletjih, ko je Lavra svetega Jurija v Kozibi razpadala. Ti so kljub žalstnemu stanju vztrajali v samoti in molku ter živeli v molitvi in premišljevanju. Stoletja zatona so se končala leta 1878, ko je naselje puščavnikov obnovila pravoslavna Cerkev v Jeruzalemu. Od takrat je tam duhovno središče, kjer lepo sprejmejo romarje in duhovne iskalce.
Poročilo protoevangelija po svetem Jakobu, da sta se sveta starša Device Marije, Joakim in Ana, umaknila v samoten kraj, gotovo izhaja iz resničnega dejstva, ki je bilo znano med prvimi kristjani. Za vse kristjani pa je odločilnega pomena tisti del poročila, ki nakaže razlog te njune odločitve, da bi namreč molila za poslanstvo svoje hčere Marije, ki je bila izbrana za Božjo Mater. Ni nam znano, kako sta sveta starša Božje Matere razumela to njeno poslanstvo. Razlog za takšno težavo ni le dejstvo, da ni nobenega poročila, ampak je bolj vsebina razumevanja poslanstva v teh dveh svetih dušah. Božje delovanje v duši svetnika ali svetnice namreč v pretežni meri vedno ostane skrivnost. Svetnikovo biti z Bogom je vedno enkratno dogajanje. Še bolj to velja za Boga, ker si je težko predstavljati in zamišljati, kako je Vsemogočni Bog z vso svojo svetostjo, vsemogočnostjo, previdnostjo ..., s svetnikom ali svetnico. Kar pa z gotovostjo lahko povemo, pa je to, da je bila ta njuna odločitev več kot skrajno logična, saj sta kot pobožna Juda vedela, da se Bog najbolj in vedno razodeva prav v molitvi in da bosta v molitvi trajno poglabljala vsebino božje izbire, da je njuna hči postala Božja Mati. Božja izbira je postala za Marijina starša skrivnosten vir njune vere v Boga in nove mesijanske čase.