Smarnice - Karmelska Mati Bzja

ŠMARNICE (Sreda, 13. maj) – V Sveti deželi češčenje Karmelske Matere Božje sega v 12. stoletje, torej v obdobje križarjev.
Gora, ali pogorje Karmel je naseljena od predzgodovinske dobe in je od takrat tudi sveta gora. V 15. stoletju pred Kristusom je vojskovodja Tumosis III. med svojim pohodom v Palestini zavzel goro Karmel, imenovano »Sveta gora«. Njena naravna značilnost je zelo primerna za bogoslužna opravila in zgradbe.
Sveto pismo stare zaveze poroča, da je goro Karmel osvojil Jozue in jo izročil »kralju v Jokneamu ob Karmelu« (Joz 12,22). Kraj pa je v pravem pomenu vstopil v svetopisemsko zgodovino s prerokom Elijem v času izraelskega kralja Ahaba. Ta se je poročil s Feničanko Jezabelo, ki je v izraelsko kraljestvo uvedla češčenje poganskega boga Baala. Prerok Elija je izbral prav goro Karmel s katere je začel boj zoper krive Baalove preroke. Prerok Izaija pa je napovedal, da bo v mesijskih časih puščava »imela krasoto Karmela« (Iz 35,2).
Da je gora Karmel uživala sloves svete gore potrjuje nenavadna poteza rimskega vojskovodje Vespazijana, ki se je leta 60 izkrcal v bližnjem Akku. Preden je začel svoj uničujoči vojaški pohod po Sveti deželi je daroval daritve na gori Karmel krajevnemu božanstvu, ki ga rimska zgodovinarja Tacit in Svetonij opišeta kot božanstvo brez obličja.
Razna izročila pa govorijo o več pobožnostih do preroka Elije ob njegovi votlini. Ta izročila so v prvih krščanski stoletjih gojili puščavniki, zlasti v bizantinski dobi, od 4. stoletja do vdora muslimanov. Ko so križarji na začetku 12. stoletja osvobodili Sveto deželo so se mnogi menihi naselili na pogorju Karmela. Močna skupina puščavnikov je zelo vneto gojila češčenje preroka Elija in pobožnost do Marije. Ti menihi so se na začetku imenovali »bratje Karmelske Matere Božje«, za razliko od latinskih puščavnikov, ki so se imenovali »Karmelski bratje« ali tudi »Karmelski puščavniki«. V Evropi so puščavnike, ki so se vrnili iz gore Karmela na kratko imenovali karmeličani. Kot take jih je leta 1224 priznal in potrdil papež Onorij III. Po dokončnem porazu križarjev leta 1291, se je velika večina puščavnikov na Karmelu vrnila v Evropo. Karmeličani so se vrnili na goro Karmel nekaj stoletij pozneje, namreč leta 1631, ko so si zgradili majhen samostan na podnožju gore Karmel. Dobro stoletje pozneje so zgradili novo cerkev, posvečeno Karmelski Materi Božji in samostan ob Elijevi votlini. Na vhodu v samostan danes stoji visok bronasti kip Brezmadežne, ki so ga postavili romarji iz Čila, ker je Karmelska Mati Božja zvetnica te jušnoameriške države. Za stebrom s kipom Brezmadežne je gostišče, imenovano »Morska zvezda«, ki pa je danes kasarna izraelske vojske. Elijeva votlina je vgrajena v sedanjo baziliko kot kripta, ali spodnja cerkev. V baziliki je v sopredju kip Karmelske Matere Božje, ki je izrezljan iz libanonske cedrovine, razen glave, rok in nog, ki so iz prvotnega kipa. Sedanji kip je v Vatikanu okronal papež Pij IX.
V samostanu že nekaj let deluje Mednarodni kolegij za študi filozofije za člane reda, celotno središče, bazilika, samostan in študijski center pa je žarišče duhovne prenove za člane reda, skupine, ki se navdihujejo v karmeličanski karizmi, za številne romarje in marijansko pobožnost v vesoljni Cerkvi.