Šmarnice: Nadangel Gabriel in Božji Sin posvetila kraj Marijinega oznanjenja

RIM (petek, 8. maj 2009, RV) – Marijin dom v Nazaretu je v časovnem zaporedju najstarejši sveti kraj krščanstva. O tem dogodku evangelist Luka poroča: »V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto Nazaret k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija« (Lk 1,26-27).
Božji poslanec nadangel Gabriel je prvi posvetil Marijino rojstno hišo, ki je od takrat osrčje najprej cerkve nato pa bazilike Marijinega oznanjenja. Najbolj pa jo je posvetil Božji Sin, Jezus Kristus, ko se je po Svetem Duhu utelesil v Devici Mariji, po vrnitvi iz Egipta pa s svojim skritim življenjem v Nazaretu. Evangelist Matej nam poroča: »Ko je Jožef prišel v Galilejo, se je naselil v mestu, ki se imenuje Nazaret, da se je spolnilo, kar so govorili preroki, da bo nazarejec« (Mt 2,23). Jezus je bival v Nazaretu do začetka svojega javnega delovanja, potem pa se je še dvakrat vrnil v Nazaret.
Po Jezusovem vstajenju je v Nazaretu in okolici deloval apostol Juda Tadej, poročajo Apostolske konstitucije iz 4. stoletja. Že v njegovem času so skupnost imenovali »Nazarečani«. Krščanski pisatelj Julij Afričan iz konca 2. stoletja pa poroča, da so po apostolovi smrti vodstvo krščanske skupnosti v Nazaretu prevzeli člani Marijine in Jožefove družine, torej »Gospodovi bratje« v širšem pomenu besede. Prvi kristjani v Nazaretu so kaj kmalu Marijin dom spremenili v bogoslužni prostor v stilu judovskih sinagog tistega časa. Krščanska skupnost v Nazaretu je vedno delila usodo z judovsko skupnostjo. V času prvega judovskega upora v letih 66-70 Nazaret ni bil porušen, ker je bil majhno mesto, ki v očeh rimskih poveljnikov ni imelo strateškega pomena. V času druge judovske vstaje v letih 132-135, je cesar Hadrijan mesto porušil, družine upornikov pa prisilil, da so se naselile drugod. Po tem dogodku so tudi kristjani bili prisiljeni na življenje v tajnosti, ali pa v izgnanstvu. Prva cerkev v stilu sinagoge je ostala do srede 4. stoletja, ko so na njenem mestu zgradili bizantinsko baziliko s tremi ladjami, dolgo 19 in široko 8 metrov, ob njej pa majhen samostan. Votlina Marijinega oznanjenja, torej prvotna cerkev-sinagoga, ni bila vključena v baziliko, vendar je bila z njo povezana s posebnim stopniščem. Ta zgradba je služila svojemu namenu dokler križarji niso zgradili nad bizantisnko baziliko katedrale, leta 1099, ki je bila dolga 70, široka pa 30 metrov. Nazaret pa je postal škofijski sedež, kar je ostal do leta 1244, ko je Nazaret zopet prešel v muslimanske roke. Muslimani so še istega leta porušili katedralo, ki so jo zgradili križarji, njene ruševine pa so prekrile votlino Marijinega oznanjenja. Leta 1620 je muslimanski princ Fakhr ed-Din votlino Marijinega oznanjenja podaril frančiškanom, ki so po dolgih pogajanjih, preganjanji in poboji končno le dobili dovoljenje za gradnjo frančiškanske cerkve, ki je vključila tudi votlino Marijinega oznanjenja v obliki kripte pod glavnim oltarjem. V kripti, ali spodnji cerkvi so postavili majhen oltar z napisom, ki je še danes ohranjen: »Tukaj je Beseda človek postala.« Franšiškani so morali cerkev postaviti v šestih mesecih, kolikor je trajalo romanje muslimanov v Meko, ki so ga plačali seveda frančiškani kot odkupnino za gradbeno dovoljenje cerkve. Več kot očitno je, da v takih okoliščinah frančiškani niso mogli cerkve znotraj okrasiti z velikimi umetniškimi deli, kakor bi se za kraj Jezusovega učlovečenja spodobilo. Kristjani v Nazaretu in bratje frančiškani so morali čakati na lepo svetišče Marijinega oznanjenja vse do 25. marca 1969, ko je sedanjo baziliko Marijinega oznanjenja blagoslovil kardinal Garrone.