Papež Benedikt XVI. članom Papeške akademije družbenih znanosti

VATIKAN (ponedeljek, 4. maj 2009, RV) – Papež Benedikt XVI. je danes sprejel člane Papeške akademije družbenih znanosti, ki jutri zaključujejo 15. plenarno zasedanje na temo Katoliški družbeni nauk in človekove pravice. Kot je dejal na začetku govora sveti oče, je točka, kjer se srečata cerkveni nauk in sodobna družba, ravno vprašanje človekovega dostojanstva in človekovih pravic. Cerkev je vedno poudarjala, da imajo temeljne človekove pravice univerzalno veljavo, saj so neločljivi del same človekove narave, je dejal papež in dodal, da ustvarjenost človeka po Božji podobi vse ljudi med seboj povezuje in jih kliče k splošnemu spoštovanju.
Spomnil je na papeža Benedikta XV., ki je leta 1917 pozival, naj se materialna sila orožja spremeni v moralno silo zakona. Po dveh svetovnih vojnah in zločinih totalitarnih režimov v prejšnjem stoletju, je mednarodna skupnost oblikovala nov sistem mednarodnega prava, ki temelji na človekovih pravicah. Te so tako postale osrednja točka, ki oblikuje univerzalni ethos vsega človeštva in jih priznavajo skoraj vse obstoječe države, je dejal papež in izpostavil, da je drugi vatikanski koncil odločno poudaril, da je v središču teh pravic svoboda verskega prepričanja in verske pripadnosti. V nadaljevanju je Benedikt XVI. govoril o naravnem zakonu, ki pomeni sodelovanje v večnem zakonu, kar se odraža tudi v človeški sposobnosti razlikovanja med resničnim in lažnim, dobrim in zlom, boljšim in slabšim, pravičnostjo in nepravičnostjo. Naravni zakon je univerzalno vodstvo, ki ga na temelju vzajemnega razumevanja in medsebojne ljubezni vseh ljudi, lahko prepozna vsak človek, je dejal sveti oče. Človekove pravice so zatorej zakoreninjene v Bogu, ki je vsakega človeka ustvaril kot inteligentno in svobodno bitje, je nadaljeval sveti oče in tudi opozoril na nevarnost zanikanja etičnega in političnega temelja človekovim pravicam. Kot je izpostavil, je cerkveno prizadevanje pri zagovarjanju človekovih pravic podprto z racionalnim premislekom, tako da se pravice lahko predstavi vsem ljudem dobre volje, neodvisno od njihovega verskega prepričanja. Človeški razum se mora z vero stalno prečiščevati, kajti vedno obstaja nevarnost za etično slepoto, po drugi strani pa je človekove pravice potrebno približati vsaki novi generaciji in vsakemu posamezniku. Opozoril je še tudi na krhkost človeške svobode, zaradi česar oseba potrebuje brezpogojno upanje in ljubezen, ki ju je moč najti le v Bogu in ki vodita k sodelovanju z Božjo pravičnostjo in širokosrčnostjo v odnosu do drugih. Ob koncu se je Benedikt XVI. še zaustavil ob nekaterih najbolj kritičnih družbenih problemih zadnjih desetletij ter pokazal na naraščajoče nasprotje med enakostjo veljave človekovih pravic in neenakostjo njihovega izvrševanja. Za kristjane, ki redno prosijo Boga »daj nam danes naš vsakdanji kruh«, je sramotna tragedija, da ena petina človeštva še vedno trpi lakoto, je dejal Benedikt XVI. ter poudaril potrebo po medsebojnem sodelovanju mednarodnih voditeljev na področju zmanjševanja družbene neenakosti .