Nedeljske šmarnice

RIM (nedelja, 3. maj 2009, RV) – V prvih dveh šmarničnih branjih smo naslutili, zakaj je Marija že na veliki petek v srcu čutila veselje in gotovost, da bo Jezus vstal od mrtvih in kako ga je srečala v tišini jutranje zore, ki je dala upanje človeštvu. Marija je v tem izjema, je enkratna in ni potrebovala dokazov za vstajenje. Zanjo bi lahko rekli, da je z Jezusom tako rekoč umrla in vstala, zato je Mati porajajoče se Cerkve.
To pa seveda ni veljalo za učence in druge žene in ne velja za vse rodove kristjanov. Vsi kristjani potrebujemo velikonočno izkušnjo. Za vse rodove kristjanov velja spodbuda apostola narodov: »Če pa Kristus ni vstal, je tudi naše oznanilo prazno in tudi vaša vera prazna« (1Kor 15,14), ker se Kristus razodene v vsej polnosti samo kot vstali Gospod, kot Odrešenik, Gospodar življenja. Kristjani samo v vstalem Gospodu prepoznamo Besedo, ki je postala človek in ki je kot človek izpolnila prehod iz tega sveta k Očetu, se je torej vrnila v slavo iz katere je prišla. Vstali Gospod je priča zmagovite Božje drugačnosti v odnosu do tega sveta, je priča Stvarnika, ki je vse ustvaril. Kot takšna priča se nam je Kristus razodel prav na križu in v vstajenju. Boleči in zapuščeni oddaljenosti Križa, sledi bližina vstajenja: »Vstal sem in sem spet pri tebi«, moli Cerkev na Veliko noč. Tako smrt Božjega Sina za svet na veliki petek preide na Veliko noč v življenje v Bogu, ki je ustvaril svet. Kakor Sin na križu izroči svojega Duha Očetu in tako vstopi v prepad zapuščenosti od Boga – moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil? - v vstajenju Oče podari Sinu Duha in s Sinom sprejme svet v svojo neskončno ljubezen in skupnost s Sveto Trojico.
In tu se postavi vprašanje, kako so učenci in po njih tudi mi, prepoznali Jezusov prehod k Očetu? Na začetku je to bilo srečanje z vstalim Gospodom. Isti učenci, ki so na veliki petek bežali s Kalvarije, so se na Veliko noč srečali z vstalim Gospodom. To srečanje je bilo zanje tako odločilno, da so se popolnoma spremenili. Strah je nadomestil pogum, zapuščenost je prešla v poslanstvo, preplašenci postanejo pričevalci za vse življenje in do smrti. Učenci in vsi, ki so se srečali z vstalim Gospodom, vse svoje življenje posvetijo Gospodu, kljub temu, da so ga izdali v uri teme. Kaj se je torej zgodilo med velikim petkom in velikonočnim jutrom?
Odgovor na vrsto vprašanj nam dajejo poročila o prikazovanjih vstalega Gospoda. Kljub temu, da so to poročila o dogodkih, ki so se dogodili na različnih krajih in trenutkih, imajo zelo jasno notranjo strukturo, ki kaže na temeljne zančilnosti izkušnje o vstajenju o katerem govorijo. V vseh poročilih o vstajenju je vedno prisotna pobuda Vstalega, nato sledi opis procesa, kako so učenci prepoznali Gospoda in opis poslanstva, ki ga prejmejo od vstalega Kristusa. To poslanstvo je svojestveno, biti priča vstajenja! Pričujejo naj o vsem, kar so slišali in videli s svojimi očmi, kar so razumeli in so njihove roke otipale. Dejstvo, da se je vstali Gospod prikazoval, da je on dal pobudo, govori o tem, da je izkušnja učencev o vstajenju objektivna, je dogodek, ki se je stvarno dogodil brez prisotnosti učencev, je nekaj, kar jim je dano spoznati in ni nastal v njihovi notranjosti. Torej ni vzgib njihove duše, zgolj človeške vere ali navezanosti na Jezusa iz Nazareta. Vstali Gospod je bil tisti, ki je v njih prebudil novo vero in bolj popolno ljubezen, kot so je bili sami zmožni. To pa seveda ne izključuje notranjega duhovnega procesa odpreti se vsemu, kar se je zgodilo z Jezusom.
V tem pogledu je zelo zgovorna izkušnja Marije Magdalene, ki je zjutraj šla h grobu, da bi objokovala Jezusovo smrt, da bi iskala tolažbo za izgubljeno Ljubeznijo. Ko je stala pred vstalim Gospodom ji je njena žalost preprečila, da bi ga spoznala. Ga morda ni več ljubeila? Je zopet podlegla obsedenosti hudih duhov? Je zope postala zmedena, uničena in negotova in žrtev iskanja trenutnih užitkov? Gotovo so dnevi trpljenja naredili svoje. Toda bil je dovolj Jezusov klic »Marija!«, in vera se ji je vrnila v čisto novi moči. V trenutku se ji je vrnil delček raja, za katerega je mislila, da ga je za vedno izgubila. Takoj je tudi izpolnila poslanstvo, da naj učencem sporoči, da je vstal! Postala je priča vstajenja in seveda tvorni član prve Cerkve.