Duhovna misel p. Viljema Lovšeta

DUHOVNA MISEL (sobota, 25. april 2009, RV) - Pripovedi o velikonočnih dogodkih imajo dva cilja: želijo nama pokazati resnico Jezusovega vstajenja, ki se nam danes zdi nemogoča ali celo utvara, ter odpreti najino srce za razumevanje Svetega Pisma. Jezusovo vstajenje namreč celotnemu svetemu pismu daje čisto drugo težo in dokončnost.
V molitvi po obhajilu cerkev moli: „Gospod, dobrotljivo se ozri na svoje ljudstvo, ki si ga prenovil z velikonočnimi zakramenti, in vodi ga v neminljivo slavo vstajenja“.
S to molitvijo naju hoče še posebej opozoriti, da sva lahko tudi midva deležna moči vstajenja. To moč imenuje slava in midva sva jo lahko deležna že danes. Lahko se naučiva prepoznavati Vstalega in živeti v njegovi družbi. Saj nama sam zagotavlja: „Jaz sem z vami vse dni do konca sveta“ (Mt 28,20).
Tudi midva lahko ponotranjiva isto počelo življenja, ki je vodilo Jezusa. On je priča Očetove Božje ljubezni do nas ljudi. Proti njemu in Očetovi ljubezni smrt nima nobene moči.
Božja dobrota tudi tebi in meni naklanja ta dar, da sva lahko deležna moči Jezusovega vstajenja. On je umrl in vstal in je sedaj Živi. On nama in vsakemu lahko da življenje, ki ni več podvrženo smrti, ki ni več ne beži pred smrtjo in pred življenjem.
Prosiva danes Boga, da bi nas vodil v sodelovanje in udeleženost pri moči vstajenja. Živeti iz moči vstajenja namreč ni kar samo po sebi umevna pot. Pa še to. Sama po tej poti ne bova nikamor prišla. Po poti vstajenja nihče ne more hoditi sam, v moči svojih slutenj in moči.
Zato je tako pomembno umevanje Svetega Pisma in spreobrnjenja. Spreobrnjenje je namreč dostop do vstajenjske moči. Na to naju želi spomniti apostol Peter v prvem berilu. Želi poudariti, da sta kesanje in spreobrnjenje sad priznavanja Božjega delovanja v Jezusu, človeku, ki so ga zanikali, obsodili, usmrtili in je sedaj poveličan.
Priznanje, da je bil Jezus obsojen in usmrčen, je priznanje lastne krivde v odnosu do Boga, katerega ljubezen vsi po vrsti zaničujemo. Posledica tega je, da mnogi med nami v srcu nosimo globoko bolečino. Ta bolečina naj bi tudi nama pomagala prepoznati in priznati, da je Božja ljubezen resnično velika. Krivda naj bi nama pomagala, da bi lahko pred križanim tudi midva izpovedala: ta je resnično kralj slave, pričevalec sijaja Božje ljubezni, ki rešuje in v moči katere lahko sedaj tudi midva živiva svoje življenje.
V tej luči dobi vrstica iz Janezovega evangelija (Jn 19,37): „Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli“, popolnoma nov pomen. Razodetje Vstalega nama in vsem, ki ga sprejmejo, posreduje moč Jezusovega vstajenja. Ko z bolečino in nežnostjo zreva Nanj, ki je bil preboden, lahko počasi kakor v ogledalu odkrijeva svojo lastno resničnost. Grešnika sva, ki nista hotela upoštevati Božje zaveze. Grešnika, ki zaničujeta Božjo ljubezen. Hkrati pa sva odrešena človeka. Odrešena zato, ker lahko končno gledava Božjo ljubezen, ki se nama je pokazala in nama podarja nove koordinate za najino življenje.
Da bi sprožila v nama takšno notranje zaznavanje in ga potrdila, nama cerkev bere Sveto Pismo in ga razglaša pri vseh bogoslužjih. Cerkev smatra, da je Sveto pismo vodič za udeležbo pri moči vstajenja.
Zelo pomembna podrobnost je ta, da lahko samo Jezus odpre našo pamet in srce, da lahko umevamo sveto pismo (prim. Lk 24,45). To stori potem, ko je vse tisto kar se v Svetem pismu nanaša nanj tudi dopolnjeno in uresničeno. Vse do tedaj Sveto pismo ni moglo biti popolnoma odprto. A tudi danes, čeprav je v Jezusu odprto, nama na nek način sveto pismo še vedno ostaja zakrito, kajti ni še dopolnjeno vse kar se nanaša na celotno Kristusovo telo, ki je On kot glava in mi kot udje. Manjka še trpljenje tistih, ki v njegovem imenu pričujejo ljudem o Božji ljubezni. Manjka še nekaj izžarevanja sijaja Božje ljubezni do vsakega človeka in vseh ljudi.
Zaradi tega nam manjka tudi nekaj razumevanja Svetega pisma, ki je izraz te Božje ljubezni. Če to velja za vso Cerkev velja tudi zate in zame. Ko se bo Gospod vrnil bo dokončno razodel Sveto pismo. Takrat bomo vse videli in razumeli v sijaju njegove dopolnjene in uresničene ljubezni do vseh in vsakega izmed nas. Ob njegovi vrnitvi najino trpljenje, ki je kot brazgotina na Kristusovem telesu, ne bo več izražalo cene za ljubezen, ampak samo slavo in veselje ljubezni. Cena in slava se nanašata na isto telo, na isto osebo, na iste dogodke, ki jih bomo končno doumeli s srcem.