V čem je težavnost vere v vstajenje?

MEDITACIJA (nedelja, 19. april 2009, RV) – Osmi dan po Veliki noči vsako leto pri sveti maši beremo odlomek iz evangelija po Janezu, ki opisuje Tomaževo nevero v Jezusovo vstajenje, njegovo srečanje z Vstalim Gospodom in pretresljivo izpoved vere: »Moj Gospod in moj Bog!«
Kadar pozorno prebiramo poročila o Gospodovem vstajenju in opazujemo drže učencev ob tem ključnem dogodku v življenju apostolov, opazimo, da so vsi apostoli imeli velike težave z razumevanjem sicer napovedanega dogodka. Apostol Peter je v strahu tekel h grobu in z velikim vprašanjem vstopil v prazen grob. Apostol Janez bo po tem dogodku zapisal, da še nista razumela pisma, da mora od mrtvih vstati. Učenca na poti v Emavs sta Vstalemu naravnost povedala, da sta razočarana nad Jezusom iz Nazareta, ker sta upala, da bo on odrešil Izrael. Ostali učenci so boječe gledali na Vstalega Gospoda kot na prikazen, ki je vstopila v sobo, kjer so bili zaprti iz strahu pred Judi. Vsi apostoli so se osebno prepričali, da je bil Jezusov grob dejansko prazen in, da njegovega mrtvega telesa ni nihče ukradel. Savel, vneti preganjalec kristjanov, je na poti v Damask ob srečanju z Vstalim Gospodom padel s konja in oslepel. Ko je v Jezusu iz Nazareta prepoznal Odrešenika, je zapisal, da več ne pozna Kristusa po mesu, ampak križanega in Vstalega Gospoda. Zelo pomenljivo je tudi dejstvo, da se je Vstali Kristus 40 dni prikazoval učencem v Galileji in v njih utrjeval ter poglabljal vero v vstajenje.
V čem je torej težavnost vere v vstajenje? Ko na to vprašanje odogovarjamo z vidika Jezusovih učencev, moramo priznati, da odgovor na vprašanja postaja še težji, ker pri vseh učencih vidimo, da so kljub pohujšanju križa ohranili lep in zavzet odnos do Jezusa. V tem pogledu je najbolj zgovoren prav apostol Tomaž, ko pravi, da dokler ne bo videl znamenj žebljev in ne bo vtaknil svojih prstov v njegove rane in ne bo položil svoje roke v njegovo stran, ne bo veroval. Iz vsega tega, ob očitnem razočaranju, veje velika ljubezen do mrtvega Učitelja. In tudi ta ljubezen ne zadostuje za moč vere v njegovo vstajenje. Problem vere v Kristusovo vstajenje ni toliko v pohujšanju in človeški ljubezni do Jezusa iz Nazareta, ampak v siloviti novosti dogodka, v veličini Božjega posega v oblast smrti in končnosti človeškega spoznaja in dometa vere, ki izhaja iz ustvarjene svobode in ustvarjenega človeškega razuma.
In prav tukaj je zelo poučen Jezusov pristop k Tomaževim težavam glede verovanja v Njegovo vstajenje. Jezus preprosto pove Tomažu, naj zadovolji vsem svojim zahtevam, naj pogleda znamenja žebljev, naj vtakne svoje prste v njegove rane in naj položi svojo roko v Njegovo stran. Toda Vstali Gospod pomenljivo doda, naj ne bo neveren ampak veren! Vstali je Tomažu in vsem apostolom ter vsem kristjanom do konca časov jasno povedal, da je domet zgolj človeškega uma in ljubezni do Vstalega še kljub vsemu nevera, je zgolj človeški domet sprejemanja Božje novosti. Ko Vstali učence vabi k veri v velikonočnem pomenu, jih povabi k čisto novi stvarnosti, v kateri ni več smrti, ker v velikonočnem kristjanu deluje ista moč, ki je Kristusa obudila od mrtvih. Zlo, greh, smrt in vsakršna človeška končnost v Vstalem Kristusu niso več prisotne, še več, nimajo več nobene moči, so dokočno in za vedno premagane.
Težavnost vere v vstajenje je napor sprejeti to novost kot novo in dokončno danost, razmišljati in delovati v novi gotovosti, da smrti ni več, da greh nima več moči v človekovi notranjosti. To pa pomeni črtati iz običajne človekove zavesti, podzavesti, spoznanj, čutenj in pojmovanja svobode vse tisto, kar je končnega, slabotnega, zgolj človeškega in stvarnega do velikonočnega jutra. Ko je apostol Pavel zapisal, da več ne pozna Kristusa po mesu, je mislil prav na vso to človeško danost, ali kot je 18 stoletij pozneje zapisal francoski pisaltelj Emil Zola, da opisuje človeško bedo, ki pa po Kristusovem vstajenju to ni več. V človeški bedi poslej deluje Moč, ki je Kristusa obudila od mrtvih.