Duhovna misel p. Viljema Lovšeta: Naj te napolni Jezusov mir.

DUHOVNA MISEL (sobota, 18. april 2009, RV) - Vseh osem dni po veliki noči nama je vrstica pred evangelijem oznanjala: „To je dan, ki ga je naredil Gospod! Veselimo se ga in se radujmo!“
Velika noč spremeni najino zaznavanje časa. Z Jezusovim vstajenjem se tvoja in moja zgodovina raztegneta v zgodovino živega Boga. Ko rečeva: „To je Gospodov dan,“ ne pomeni le, da je dan vstajenja lahko ustvaril le Bog. Pomeni tudi in predvsem, da dan vstajenja presega in vključuje vse naše zemeljske dni. Vsi naši dnevi izhajajo in se razcvetijo v edini večni dan, ki ne bo nikdar minil. Podobno velja, ko rečeva: „večno je njegovo usmiljenje.“ To ne pomeni le, da bo Bog večno zvest svojemu usmiljenju, ali da bo njegovo usmiljenje večno trajalo. Pomeni predvsem, da je njegovo usmiljenje izvir in začetek našega sveta, v sebi skriva njegov smisel in skrivnost.
V glavni mašni prošnji prosimo Boga, naj poveča v nas svojo milost, ki nam jo je dal po dogodku Jezusovega vstajenja. Kakšna je ta milost? To je milost ali dar razodetja neskončne Gospodove ljubezni do nas. Tako močno nas je ljubil, da je za nas umrl, da bi lahko z nami razdelil svoje življenje, življenje Živega, tistega, nad katerim smrt nima več moči. Pri tem ne gre zgolj za preprosto dogmatično trditev o Jezusovi naravi. Odstrta je možnost, da je Božje življenj podarjeno tebi in meni. Če gledava njega, ki so ga prebodli, v njem prepoznava svojega Gospoda in Boga. Podobno kot neverni Tomaž! V popolni domačnosti.
Luka v Apostolskih delih opisuje krščansko skupnost, ki je bila enega srca in enega duha. Ne opisuje kake idilične skupnosti. Kaže na dinamično napetost, napetost življenja po veri v Vstalega Jezusa. On postane korenina in začetek novega človeka, za katerega je značilno občestveno sožitje. V evharistični molitvi prosimo, naj nad skupnost kristjanov pride Sv. Duh, da jih usposobi, da bodo živeli kot eno srce in ena duh, kot bratje med seboj. Življenje vstalega Kristusa sva sprejela, če ga nič več ne iščeva drugod kot v Cerkvi. Če ga iščeva drugod, ima to za posledico ločitev od bratov in sester. Če živiva ločena od drugih, sva podvržena smrti in jo tudi sama povzročava.
Lepote ali čuda Božje ljubezni, o kateri prepeva psalm, so lepote podarjenega življenja. V njem prepoznamo Jezusovo delo in sadove, ki jih prinaša človeškim srcem, če živijo v napetosti sožitja, ki ga zlo ne more uničiti. Na podlagi tega lahko Luka v apostolskih delih zapiše, da so apostoli z veliko močjo pričevali o vstajenju. Njihovo življenje je postalo znamenje Vstalega Kristusa na tem svetu. To je posledica blagra, ki ga je Jezus izrekel Tomažu: „blagor tistim, ki niso videli, a so verovali.“ Verjetno s tem ni mislil, da je treba verovati in pika. Na slepo. Značilno za vero je namreč, da odpre oči in človek spregleda. Tomažu, ki se upira, da bi veroval, ne manjka vere. Ker je bil z Jezusom tako močno povezan in je bil z njim z vsem srcem, se ni želel slepiti. Želel je videti. Tomaž namreč ni bil kak negotov omahljivec. Bil je velikodušen in pripravljen za Jezusa tudi umreti. Jezusovo življenje in oznanjevanje je vzel zelo zares. Sedaj po smrti se v takšnem srcu porajajo dvomi. Ko mu Jezus reče, naj položi roko v njegovo stran, se Tomažu ni treba opravičevati. Ves je usmerjen k Jezusu, ki mu je vedno želel slediti in ga sedaj končno prepozna za resnično svojega. Zato vzklikne „moj Gospod in moj Bog.“ Slovesno izpove vero. V besedici 'moj' se skriva vse hrepenenje njegovega srca in vse njegove izkušnje z Jezusom. Čeprav ga ni vedno razumel, še posebej takrat, ko je govoril, da gre smrti naproti, je skupaj z njim hodil po isti poti. V Tomaževih besedah je skrito celotno Jezusovo razodetje, ki se je dotaknilo njegovega srca. Z izpovedjo vere je njegovo srce napolnil mir, ki ga je Jezus dal apostolom vedno, ko se jim je prikazal.
Jezusovo zemeljsko življenje je na začetku in na koncu zaznamovano z mirom. Mir je razodetje in dar Božjega usmiljenja ljudem. Ob Betlehemskih jaslicah angeli oznanjajo mir; pri zadnji večerji Jezus obljubi svoj mir, ki ga po vstajenju podarja. Ko izpoveva vero vanj, njegov mir napolni tudi tvoje in moje srce ter postane vir moči. Nihče in nobena stvar tega miru ne bo mogla ukrasti iz najinega srca. Isti mir se naseli v najini srci, ko greva k maši, kjer Cerkev skupaj doživlja navzočnost vstalega Jezusa. Ta mir zdrži vsakovrstno zlo, kajti njegove korenine segajo v srcu tako globoko, da ga ne more nobena stvar in nihče ukrasti. Življenje, ki izvira iz tega miru, ni več podvrženo smrti, ne tolerira več ločitev, razdeljenosti in ran proti bratstvu in sestrstvu. Kajti Gospodova ljubezen hoče svetiti vsem in za ves svet.