Rosica: "Naj bo križ naša prava tolažba v težkih časih, naše zatočišče pred nevarnostjo, naša zaščita na poti življenja."

TORONTO (sreda, 8. april 2009, RV) – Na veliki petek vsako leto beremo trpljenje Jezusa Kristusa, kakor ga je opisal evangelist Janez. Skozi celotno pripoved ostaja v ospredju Jezusova oblast, ki jo je ohranil tudi v smrti, je za tiskovno agencijo Zenit zapisal bazilijanski duhovnik Thomas Rosica. Ko razmišljamo o skrivnosti križanega Jezusa, v njegovem trpljenju in umiranju vidimo, kako velik človek je bil med nami. Povabljeni smo, da tragedijo Jezusove smrti spoznamo v povezavi z našimi lastnimi preizkušnjami, žalostjo in smrtjo. Jezusov križ je sporočilo, je beseda namenjena nam, je znamenje protislovja, znamenje zmage. Ko zremo na križ, v veri odgovarjamo na sporočilo življenja, ki priteka iz tega križa, na sporočilo, ki nam prinaša ozdravitev in spravo. Ko se križ dviga visoko nad nami, iz zrenja vanj na nek nenavaden in skrivnosten način najdemo v tem istem križu, sredi naših lastnih Botev, moč in upanje, piše Rosica. Križani Jezus nam kaže, kaj človeštvo naredi dobroti, da jo namreč ubije. Ne bojimo se zla, temveč dobrega. V Janezovem evangeliju Pilat ljudem Jezusa predstavi z besedami: Glejte človek. Kar je nenavaden način za opis protislovnosti in poslanstva Božjega sina. Človeškost je bila v njem tako zaobjeta, da je bil v polnosti človek, in zato je vsakemu vzor, kako biti človek in kako biti zares svet. Jezus je živel z drugimi, jih ozdravljal, obujal od mrtvih in jih ljubil; imel je edinstven in oseben odnos z Izraelovim Bogom, ki ga je imenoval Oče. Na svet je prišel brez greha, popoln, edini, sveti in bil ubit s strani človeka. Uničili in ubili smo popolnega človeka, tistega po katerem smo hrepeneli in ga ljubili. Od začetka naših življenj smo zatemnjeni, zamračeni s samouničujočo silo, prvotnim grehom slepote za človeško dobroto. S svojo smrtjo pa nas Jezus obrne ven iz samih sebe, k drugemu. Na križu svojo mater zaupa v Janezovo varstvo in svojega učenca v varstvo svoje matere. Jezus nas obrne k ljudem, ki z nami niso krvno, biološko povezani, in te ljudi poimenuje kot duhovne matere, očete, sestre in brate. S svojo smrtjo Jezus podre ograde med ljudmi in ustvari novo družino, z močjo, ki izhaja iz njegove smrti za človeštvo. Celo v nagibu njegove glave v trenutku smrti lahko prepoznamo pritrditev tej njegovi želji. Iz Jezusove smrti izhaja življenje za tiste, ki mu sledijo. Na veliki petek se vsi kristjani zberemo skupaj, da bi gledali Jezusa, zrli vanj, ki je nase vzel vse naše grehe in padce, da bi mi lahko doživeli mir in spravo z Očetom, ki ga je poslal. Če se nismo zares srečali in sprejeli Človeka na križu, so naši napori zaman. Veljavnost vseh naših naporov je odvisna od tega, ali vsak dan sprejmemo Jezusa in njegov križ, in dovolimo, da velikonočna skrivnost spremeni naše življenje. Jezusov križ nas uči, da je to kar bi lahko ostalo pozabljeno in skrito preobraženo v lepoto, upanje in novo življenje. Naj bo na veliki petek križ naša prava tolažba v težkih časih, naše zatočišče pred nevarnostjo, naša zaščita na poti življenja, dokler nas Jezus ne sprejme v svojem nebeškem domovanju. Vsak dan naredimo nad sabo znamenje križa in se zavedajmo, kaj s tem izražamo in izrekamo. Ko izrečemo »V imenu Očeta«, se dotaknemo glave, ker tako malo vemo, kako ustvariti svet pravičnosti miru in upanja. Ko izrečemo »V imenu Sina«, se dotaknemo središča svojega telesa in tako sprejmemo strahove in bolečino, ki zavirajo naš prehod od smrti v življenje. Ko rečemo »V imenu Svetega Duha« objemamo in sprejmemo svoje srce, da ne bi pozabili, da nam iz središča Jezusovega križa, lahko Božje ranjeno Srce prinese ozdravljenje in odrešitev.