Četrta in zadnja postna pridiga papeškega pridigarja patra Raniera Cantalamesse

VATIKAN (petek, 3. april 2009, RV) – Sveti oče Benedikt XVI. je danes dopoldne prisluhnil še četrti in zadnji postni pridigi frančiškanskega patra Raniera Cantalamesse, ki je tokrat izhajal iz Pavlovega pisma Rimljanom: »Tudi mi, ki imamo prvine Duha, tudi mi zdihujemo sami v sebi, ko željno pričakujemo posinovljenje, odrešenje svojega telesa. Odrešeni smo bili namreč v upanju; upanje, ki ga gledamo, pa ni več upanje – kdo bo namreč upal to, kar že vidi? Če pa upamo to, česar ne vidimo, pričakujemo to s potrpežljivostjo.« (Rim 8,23-25) Kot je dejal papeški pridigar, je Sveti Duh moč, ki nam, kljub težavam in trpljenju, vedno daje upanje, nas krepi, podpira na poti in ne dopušča, da bi se vdali nedejavnosti. Sveti Duh je višja moč, ki nas usposablja, da v zemeljsko omejenost prinašamo odrešenje, in da lahko živimo tudi v težki sedanjosti. Za življenje potrebujemo upanje in za upanje potrebujemo Svetega Duha, je nadaljeval papeški pridigar. Ob vsakem času je dobro imeti upanje, predvsem pa je le to pomembno v trenutkih trpljenja, saj, kakor pravi sveti Pavel, stiska rodi potrpljenje, potrpljenje preizkušenost, preizkušenost pa upanje. V današnjem času, ko svet pestijo krize, Cerkev pa različne stiske, je upanje zelo pomembno, je dejal pater Cantalamessa. Opozoril je tudi na nevarnost, ki preti verniku na duhovni poti, namreč ravnodušnost do lastnih ponavljajočih se grehov, ter dodal, da upanje odrešuje, daje moč za nov začetek in vero v resnično spreobrnitev. Papeški pridigar je tudi izpostavil osnovno kristjanovo nalogo, ki je v prinašanju luči v svet, kjer pogosto prevladuje temačnost. Ne moremo se zadovoljiti samo s tem, da bi imeli upanje le zase, je poudaril. Sveti Duh hoče, da smo sejalci upanja. Ni lepšega daru, kot pokloniti upanje v domači hiši, skupnosti, lokalni in vesoljni Cerkvi, kajti vera v Kristusa nas neprestano kliče k upanju, je zaključil pater Cantalamessa.