Maestro papeških liturgičnih slavij o pripravi bogoslužjih v Afriki
RIM (petek, 27. marec 2009, RV) – V Yaoundeju v Kamerunu, tako je vsaj upati,
se je za Afriko začelo novo obdobje, obdobje sprave, pravičnosti in miru. Papež je
na letalu, med povratkom nazaj v Rim, novinarjem med drugim izpostavil posebno značilnost
afriške duše, namreč smisel za sveto. Tudi med slovesnostmi tekom svojega apostolskega
potovanja v Afriko je sveti oče večkrat pokazal na dostojanstvo, iskreno vero in moč
afriških vernikov, kar se je izražalo v njihovem gorečem, živem in konkretnem sodelovanju
pri bogoslužjih. Bogoslužja so bila zaznamovana z izrazno močjo afriške kulture in
pobožnosti, kar je bilo jasno videti pri sveti maši na stadionu v Yaoundeju, kjer
je zbor z več kot 60 tisoč pevci bilo slišati kot en sam glas. Tako imenovana afrikanizacija
svete maše je bila vedno predmet preučevanja in razprav. Na to temo je za vatikanski
časopis L'Osservatore Romano spregovoril maestro papeških liturgičnih slavij, monsinjor
Guido Marini. Kot je dejal, je med evharističnimi slavji bilo zaznati živ občutek
za sveto, ozračje je bilo napolnjeno z velikim dostojanstvom, k čemur je prispevala
pesem, tišina, beseda, druge za afriško kulturo značilne prvine, zlasti izrazi radosti
in vere. Po Marinijevih besedah so se na bogoslužja pripravljali dolgo in temeljito,
potrebnega je bilo veliko sodelovanja, odgovorni za bogoslužja v Kamerunu in Angoli
pa so izkazali veliko širokosrčnosti in dojemljivosti za navodila glede priprave vsega
potrebnega. Na novinarjevo vprašanje, kako se lahko uskladi nujno spoštovanje liturgičnih
pravil z željo afriških vernikov, da bi izrazili svojo vero s svojo značilno afriško
kulturo, je Marini odgovoril, da mora pri pripravi bogoslužij vedno biti v središču
praznovanje Gospodove skrivnosti, njegova smrt in vstajenje za našo odrešitev. Glavnih
liturgičnih prvin ni mogoče subjektivno in samovoljno spreminjati, saj je evharistična
daritev poseben dar Cerkvi, ki se ohranja v skladu z njenim izročilom, je dejal Marini
in dodal, da pa se bogoslužje lahko obogati z določenimi kulturnimi značilnostmi,
kar je bilo lepo vidno med papeževim obiskom Afrike. Hkrati pa je tudi opozoril, da
vse kulturne prvine in lastnosti niso združljive s cerkveno liturgijo, glede česar
je potrebno vernike seznaniti in liturgijo očistiti neustreznih primesi. To je nujna
pot vsake kulture, ki se srečuje z evagelijem, da lahko postane prostor novega zgodovinskega
izražanja. Med bogoslužnimi slavji v Afriki je po Marinijevih besedah bilo lepo videti
medsebojno usklajenost in povezanost tipično afriških, lokalnih elementov in univerzalnih
elementov, ki so del vesoljne Cerkve. (Andreja).