Romarska pot v Santiago de Compostelo

SANTIAGO DE COMPOSTELA (nedelja, 8. marec 2009, RV) – Poleg Rima in Jeruzalema, je eno od pomembnih krščanskih romarskih krajev Santiago de Compostela v Španiji, kjer hranijo ostanke sv. Jakoba. Dobrih 800 km dolga romarska pot v Compostelo, znana tudi kot Camino, kar v španščini pomeni pot, priteguje vedno več popotnikov. Leta 1986 se je po njej podalo 2.491 uradno zabeleženih romarjev, deset let pozneje jih je bilo že 23.218. Leta 2005 je Camino prehodilo 94.942 romarjev, v jubilejnem letu 2004 pa se je v Santiago podalo 179.944 romarjev.
Svoje doživetje romarske poti v Santiago de Compostelo je v čaopisu America opisal protestantski duhovnik Arthur Paul Boers. Kot je zapisal, so najbolj presenetljivi del njegove hoje po romarski poti predstavljali tako imenovani sekularni, posvetni popotniki in način, kako so ga usmerjali v razmišljanje o Bogu.
Običajno ima vsak popotnik svojo romarsko knjižico, ki mu med drugim omogoča bivanje v prenočiščih in prejem certifikata, ki ga prejme ob koncu poti v katedrali sv. Jakoba. V knjižici je tudi označen romarski motiv, ki je lahko verski, duhovni ali spada pod kategorijo drugo. Romarji, ki se podajo na pot, da bi molili ali se pokorili, romajo z verskim motivom. Duhovni kategorija je bolj nedoločena in nejasna, manj tradicionalna in bolj sekularna. Mnogi romarji, ki so na poti v Compostelo iz duhovnega namena, zatrjujejo, da so duhovni, vendar niso verni. Pod kategorijo »drugo« pa spadajo vsi popotniki, ki želijo preprosto pešačiti, se sprostiti ali pa se v življenju soočajo z negotovostmi.
Boers zapiše, da so ga posebej zanimali in pritegnili ravno duhovni in drugi romarji. Deloma zato, ker so zastavljali nepričakovana vprašanja, predvsem pa zato, ker so ga na njegovem romanju najbolj jasno usmerjali k Bogu. Celo romarji, ki so zatrjevali, da hodijo zgolj iz posvetnih razlogov, so o poti, Caminu, govorili kot o božanskem bitju, naključja in usklajenosti pa so iz njih izvabila pogosto slišano: Ja, to je Camino. Mnogi so poti dodajali osebnostne lastnosti, na primer: Camino te bo naučil, kar moraš vedeti ali Camino še ni opravil z mano. Celo tisti, ki so trdili, da ne verujejo v Boga, so v neko navadno blatno pot vpeljali mistične duhovne sile. Kot trdi Boers, gre za živo znamenje verskega hrepenenja, ki vztraja v celotni sodobni kulturi in v vsakem človeku. Mnogo je namreč primerov, ko se neverni popotnik poda v Santiago le iz želje po pešačenju in potovanju ter ob poti odkriva pomembno duhovno dimenzijo svoje poti in življenja.
Romarska pot v Santiago de Compostelo je postala središče verskega in duhovnega hrepenenja, privlači množice romarjev, ki iščejo nekaj več. Celo tisti, ki trdijo, da ne pripadajo krščanski tradiciji in zavračajo cerkveni nauk, vendarle hodijo po poti, ki temelji na krščanski tradiciji in jo ohranjajo in vzdržujejo krščanske cerkve. Mnogi v duhu današnjih novodobnih gibanj verjamejo, da imajo določeni kraji ob Caminu posebno energijo, da so križišča, kjer se srečuje zemeljsko in božansko.
Camino je nedvomno križišče. Povezan je s hojo in koraki. Romarja povezuje z preteklostjo in prihodnostjo drugih romarjev, s Španijo in njenim katolicizmom, s prijaznostjo ljudi, ki jih srečuje ob poti ter z pokrajino in naravo. In navsezadnje, Camino je kraj, kjer se življenjska načela pogostokrat spremenijo.
Današnji človek ve, da mu nekaj manjka, je zapisal Boers. V današnjem času je iz življenja izginilo čudenje. Zavedamo se naglice v naši kulturi in se pritožujemo nad prezaposlenostjo in pomanjkanjem časa za pomembne stvari. Ne gre zgolj za naključje, da takrat, ko so ljudje preobremenjeni, začne kultura kazati globoko zanimanje za duhovnost. Naša kultura, kjer je mnogo zmedenost in razsrediščenosti, spodbuja hrepenenje po nečem več in žene posameznika v duhovno iskanje. Zanimanje za duhovnost je odraz hrepenenja po domačnosti, celoti, povezanosti, osrediščenosti. Kristjan to željo prepoznava kot potrebo po Bogu. Kakor je zapisal sv. Avguštin: »Zase si nas ustvaril, Gospod in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v tebi!« Obstajajo tudi drugi načini, kako razumeti in pojasniti hrepenenje po Bogu, vendar psihološke ali biološke ali kulturen razlage, niso tako prepričljive. Sv. Avguštin pravi, da nas naše globoke želje in hrepenenja usmerjajo k Njemu, ki nas je ustvaril. Camino, pot v Santiago, ni le kraj, kjer se ljudje čutijo pritegnjene k Bogu. Je tudi prostor spreobrnitev in spreminjanja. Jezus je dejal »Po njihovih sadovih jih boste spoznali (Mt 7,16)« Romarji se na 800 km dolgi poti pogovarjajo o svojih življenjih, o tem, kar v njih manjka. V ospredje prihajajo vprašanja o načinu življenja, zaposlitvi, odnosih in mnoge odločitve, da bodo po vrnitvi domov zaživeli drugače. In mnogi romarji, ko prehodijo pot, zares naredijo vidne in presenetljive spremembe v svojem življenju. Camino in dolgi trenutki samote prišepetavajo duši, da išče nove poti.