Sveti oče danes opravlja drugi dan duhovnih vaj

VATIKAN (torek, 3. marec 2009, RV) – Drugi dan duhovnih vaj, ki jih opravlja sveti oče skupaj s člani Rimske kurije na temo Duhovnik sreča Jezusa in mu sledi, je voditelj, kardinal Francis Arinze, govoril o oznanjevanju Jezusa Kristusa križanega in od mrtvih vstalega in o razumevanju Svetega pisma. V kristjanovem življenju je zelo pomembno, da med seboj povezuje tri velike razsežnosti biti kristjan: poslušanje, sprejemanje Božje besede, obhajanje in udeležba pri Evharistiji. Ko kristjan tako živi, čuti, da je ljubljen, da ga je dosegla Božja milost, hkrati pa se zaveda, da živi v Cerkvi in v družbi. Tako se njegovo življenje odvija v odnosih, srečanju in poslušanju, v pozornosti na raznolikost okoliščin v katerih živi kot oseba in se srečuje. Vse to pa zahteva veliko prizadevanje in vrsto konkretnih dejanj.
Kardinal Arinze, voditelj duhovnih vaj, je prisotne spomnil na pomen dobrih del indajanje miloščine. Pri tem je za kristjana vedno na prvem mestu ljubezen do Boga in bližnjega, ki je vez popolnosti. In prav poudarek na krščanski ljubezni je danes posebno pmemben, ker živimo v družbi v kateri je človek utrujen od sebičnega pehanja za materialne dobrine, mnogih ponudb, kaj vse da potrebuje, da bo srečen. Kristjan pa ve, da ga Bog ljubi prej, kot človek ljubi samega sebe, da ga ljubi bolj, kot človek ljubi samega sebe in da ga ljubi s svojim Božjim bistvom, torej zastonj. Samo takšna ljubezen daje dobrim delom njihovo pravo vrednost, ker je prežeta z dobroto, bratstvon in blagohotnostjo in se prilagoti najbolj raznolikim okoliščinam, samo da bi udejanila Božjo besede.
Voditelj duhovnih vaj je pred svetim očetom razmišljal o tem, kaj manjka molitvi in pritrgovanju v postnem času, če ju ne spremljajo dobra dela. Dejal je, da molitev in post brez dobrih del kristjanovo delovanje ne preneseta v živ donos do bratov in sester. Bog nas vabi, da se z njim srečamo v molitvi. Vabi nas pa tudi k večjemu in še bolj vedremu, stvarnemu in bistvenemu odnosu do nas samih. Pri tem pa ne moremo stati daleč od bližnjih, ampak se moramo znati približati ljudem, se podati v svet, ki nas obdaja z dejanji, ki nas zbližujejo, ki so izraz bratstva, služenja in ljubezni. Le takšna dejanja so temelj našega krščanskega bistva. To moramo pričevati z dejanji, delom, pričevanjem, z načinom življenja, ki je izraz dobrote in ljubezni.