Kamerun in Angola

VATIKAN (sreda, 4. marec 2009, RV) – Papež Benedikt XVI. bo 17. marca odpotoval v Afriko, kjer bo najprej obiskal državo Kamerun. Ko so v 15. stoletju portugalski raziskovalci prvič prišli na ozemlje te države, so ga poimenovali reka rakov, od koder izvira današnje ime države. Državo sta si po prvi svetovni vojni leta 1922 razdelili Francija in Velika Britanija, tako sta uradna jezika v Kamerunu danes francoščina in angleščina. Kamerun se je osamosvojil leta 1961 po združitvi francoskega dela, ki se je osamosvojil že nekaj mesecev prej, z britanskim delom. Njegova površina znaša nekaj več kot 475.000 kvadratnih kilometrov in ima po podatkih Organizacije združenih narodov skoraj 17,8 milijonov prebivalcev. Večina prebivalcev, približno 30 odstotkov, pripada tradicionalnim verstvom, katoličanov je slabih 27 odstotkov, protestantov 15, muslimanov pa od 20 do 22 odstotkov. Kamerun je bil do leta 1972 zvezna država, kasneje pa je postal unitaren. Leta 1990 je vpeljal večstrankarstvo, a to obstaja zgolj v teoriji. V resnici je namreč nekdanja enotna stranka, imenovana Demokratična skupina za kamerunsko ljudstvo, ohranila čvrsti monopol. Eden od vidnejših problemov države je anglofonsko vprašanje, ki predstavlja trn v peti političnega sistema.
Sveti oče se bo iz Kameruna odpravil še na petdnevni obisk Angole, kamor bo prispel 20. marca. Republika Angola, država v jugozahodni Afriki, je nekdanja portugalska kolonija in ima bogate naravne vire surovin, med njimi pa so najpomembnejši nafta in diamanti. Angola se je osamosvojila leta 1975. Njeno ozemlje danes meri 1,2 milijona kvadratnih kilometrov, na katerih po podatkih Organizacije združenih narodov živi dobrih 16 milijonov ljudi. Ti so večinoma katoličani, ki predstavljajo skoraj 56 odstotkov prebivalstva. Katoličanom sledijo pripadniki tradicionalnih verstev, ki predstavljajo 28 odstotkov prebivalstva, in protestanti, ki jih je 15 odstotkov. Muslimanov naj bi bilo po nekaterih ocenah od 80.000 do 90.000. Angola je bila do leta 1970 ena od najredkeje naseljenih držav na svetu, čemur sta botrovali lakota in podhranjenost, prav tako pa tudi neustrezna zdravstvena oskrba in suženjstvo. Kar tri stoletja so namreč Angolce vozili na druge celine, še posebej v Ameriko - po letu 1492 je Afrika, še posebej pa Angola, postala glavni dobavitelj sužnjev. Iz Angole naj bi po nekaterih virih kot sužnje deportirali od tri do štiri milijone oseb. Uradni jezik Angole, ki ima večstrankarsko demokratično državno ureditev, je portugalščina, njena prestolnica pa Luanda.