Navkljub napredku genetske znanosti v genomu ne moremo najti duše
VATIKAN (sreda, 25. februar 2009, RV) – Minulipetek je na mednarodnem
kongresu Nove meje genetike in nevarnost evgenetike, ki ga je pripravila Papeška
akademija za življenje, predaval tudi profesor genetike iz Papeške katoliške univerze
v Santiagu v Čilu Manuel Santos. Dejal je, da navkljub napredku genetske znanosti
duše ne moremo najti v genomu, saj je človeško bitje bolj kompleksno od njegove biologije.Za tiskovno agencijo Zenit je profesor spregovoril o novih mejah medicine zadnjih
desetih let, od kar je bil odkrit človeški genom. Na novinarsko vprašanje, kakšne
so posledice odkritja človeškega genoma za znanost, Santos pojasnjuje, da glede na
vse informacije, ki jih danes imamo, zahvaljujoč odkritju genoma, vemo veliko o genskem
stanju človeka. To nam pomaga, da več vemo o občajnih značilnostih človeka, pa tudi
o patologijah in boleznih. Vendar pa pri vsem tem znanju o genomu obstaja tudi nevarnost,
ki jo v etiki poimenujemo redukcionizem, kar ponazarja mišljenje, da se vse nahaja
v genih. To pa ne vključuje duhovne ali filozofske razsežnosti, ki jo ljudje prav
tako imamo. Ljudje imamo naravo, ki je veliko bolj kompleksna od bilološkega dela,
zatrjuje Santos. So ljudje, ki so želeli najti genetski dejavnik za duha ali dušo,
ki pa ga ni bilo mogoč odkriti, saj je ta drugačne narave. Tako genetska znanost po
njegovem mnenju ne vidi celote človeškega bitja, ampak le njegov biološki del. Obstajata
dve variaciji, ki sta v interakciji in vplivata na okolje. Če je naprimer otrok rojen
brez rok, po Santosovih besedah ni nujno, da je do tega prišlo zaradi genetske težave,
ampak zaradi tega, ker je mati med nosečnostjo jemala zdravila, ki so vplivala na
razvoj ploda. V celoti to ni genetski probem, ampak je problem okolja, prav tako pa
ne smemo pozabiti tudi na obstoj genskih mutacij. Na vprašanje, kako glede na nov
položaj medicine in nove izzive 21. stoletja, po desetih letih, odkar je bil odkrit
genom, profesor genetike odgovarja, da se je medicina spremenila. Danes obstaja genomska
medicina. Koristne so bile ugotovitve, da obstajajo geni, ki v sebi nosijo predispozicijo
neke bolezni, kot je naprimer povečan krvni tlak, bolezni srca in ožilja, srčni infarkti
in mnoge druge. Če se v zgodnjih fazah življenja odkrije, da je neka oseba dovzetna
za katero od bolezni, se zanjo lahko oblikuje načrt, kako preprečiti napredovanje
bolezni. S poznavanjem genetske sestave posameznega človeka lahko napredna medicina
razvije specializirano zdravilo za vsakega bolnika. Vendar pa profesor vidi velik
problem v delitvi človeškega bitja na biološko in duhovno dimenzijo. Znanost naj bi
po prepričanju nekaterih imela velik vpliv na človeško mišljenje, zmožna pa naj bi
bila celo rešiti vse teževe. A po Santosovem prepričanju nas takšno prepričanje odmika
od realnosti. Realnost je namreč ta, da znanost zavzema le biološki del, drugi del
pa predstavlja psihološki fenomen človeka, ki pa je zunaj biološko znanstvenega teritorija.
Nemogoče je namreč določiti, kje se nahaja duša. V pogovoru za Zenit je Santos izpostavil
tudi gensko diskriminacijo. Pri tem je opozoril na usodo mnogih otrok z Downovim sindromom,
ki so jih pokončali že v maternici njihovih mater. To kar je posebej pomembno, poudarja
profesor, je izobraževanje v najzgodnješih fazah. Otroke je treba od vsega začetka
učiti živeti z ljudmi, ki so drugačni. Če so tolerantni, ker so živeli z drugačnimi
od sebe, potem bodo kot odrasli tudi mnogo bolj strpni do tistih, ki imajo genske
okvare, meni Santos. Po njegovem mnenju bi bilo na področju medicinske znanosti potrebno
promovirati celostno vizijo človeškega bitja. Potrebno je biti iskren in povedati,
da zgolj biološki pogled na človeka ne zadošča, ampak je potrebno v obzir vzeti človeka
kot celoto, tudi njegovo duhovno dimenzijo. Nekateri imamo vero, drugi ne, zaključuje
profeser genetike, če pa hočemo živeti drug ob drugem, se moramo najprej spoštovati.