Papež Benedikt XVI. obiskal bogoslovno semenišče v Rimu

RIM (sobota, 21. februar 2009, RV) – Papež Benedikt XVI. je sinoči obiskal bogoslovno semenišče v Rimu, ob prazniku zavetnice rimskega bogoslovja Matere zaupanja. Ob prihodu sta svetega očeta sprejela kardinal vikar Agostino Vallini in rektor bogoslovnega semenišča. Prvi del srečanja je nato potekal v kapeli, kjer so skupaj s svetim očetom opravili bogoslužje lectio divina. Večer pa so zaključili s skupno slovesno večerjo.
Kot besedilo za lectio divina so izbrali odlomek iz pisma apostola Pavla Galačanom v katerem apostol narodov govori o kristjanovi poklicanosti k svobodi. V svoji razlagi tega odlomka je sveti oče s svojimi bogoslovci razmišljal o poklicanosti k svobodi in dejal, da je bila svoboda v vseh časih sen vsega človeštva, zlasti še v moderni dobi. Vemo, je dejal papež na začetku svogega sproščenega razmišljanja pred bogoslovci, da je Martin Luter prav ta odlomek iz pisma Galačanom vzel kot izhodišče za svoje delovanje, ko je trdil, da je poslan, da ljudi osvobodi jarma hierarhije in jih popelje v svobodo. Čas razsvetljenstva je bil ves očaran s svobodo, pa tudi sam marksizem se je predstavljal kot pot k svobodi.
Toda, kaj je svoboda, se je vprašal papež pred svojimi bogoslovci? Odgovor iščimo skupaj s svetim Pavlom sredi vrste zamisli in antropoloških ter ideoloških pogledov na svobodo. Apostol Pavel naravnost pove, da »za Galačane svoboda naj ne postane izgovor za življenje po mesu, ampak v ljubezni služite drug drugemu«. V apostolovem jeziku življenje po mesu ne pomeni streči telesu, ampak je življenje po mesu za Pavla izraz, kako človek postavi v ospredje svoj jaz, svojo sebičnost, zagledanost v sebe samega, ko človekov jaz želi postati in dejansko postane vse in živi le sam zase. Človekov jaz postane popolnoma neodvisen, se ne ozira na nikogar in se zdi svoboden, ko vidi le sebe samega, ko lahko dela kar hoče. In prav ta absolutizacija jaz-a je meso, življenje po mesu, je v bistvu razčlovečenje človeka, ki ne doseže svobode. Zato je življenje po mesu svobodnjaštvo in ne svoboda in je popoln propad svobode.
Kot odgovor na takšno absolutizacijo jaza sveti Pavel postavi močno nasprotje – v ljubezni služite drug drugemu. Tukaj Pavel naravnost pove, da se svoboda uresničuje v služenju, da postanemo svobodni, kakdar postanemo služabniki drug drugemu. Pavel tako postavi celotno vprašanje svobode v luč resnice o človeku. Kadar človek sebe zvede na življenje po mesu, kadar se torej postavi na božji prestol in si pravi, da je samo on človek, dejansko sebe postavi na laž. To namreč ni način, kako človek postane velik, kadar počne kar hoče. Resnica o človeku je ta, da je ustvarjeno bitje, da ga je Bog ustvaril in da človek živi v odnosu s svojim Stvarnikom. Kadar človek sprejme takšen odnos z Bogom, sprejme resnico o sebi, sicer zapade laži in laž ga končno tudi uniči. Resnica o človeku je torej ta, da je ustvarjeno bitje in da je odvisen od Stvarnika.
Kot kristjani, je nadaljeval papež, pa smo poklicani k svobodi. Po krstu smo sprejeli evangelij kot svoje vodilo, povabljeni in vključeni pa smo tudi v Jezusovo smrt in vstajenje. Tako smo iz življenja po mesu, torej iz življenja v sebičnosti, prešli v skupnost s Kristusom. Tako smo tudi prešli v polnost postave. Zato moramo vedno tudi prositi, da bi naše sedanje stanje po krstu, da smo namreč s Kristusom eno telo in en Duh, da je to stanje stvarna deležnost v skrivnosti Kristusove smrti in vstajenja, da smo s Kristusom eno v Svetem Duhu in da smo v tej istovetnosti dejansko svobodni, je zaključil sveti oče svoje razmišljanje med lectio divina sinoči s svojimi bogoslovci v rimskem bogoslovnem semenišču.