Tvoje Besede, Gospod, so duh in življenje; ti imaš besede večnega življenja (Jn 6,63–68).

VATIKAN (nedelja, 8. februar 2009, RV) - Danes smo med mašo v odlomku iz evangelija po Marku slišali, kako je Jezus ozdravljal razne bolezni, izganjal hude duhove in delal druge čudeže. Ko so ljudje vse to videli, se niso le zanimali za Jezusa, ampak so ga iskali. Marko je v svojem evangeliju zapisal besede apostola Petra Jezusu: Vsi te iščejo (Mr 1,39). Ko je Jezus učence postavil na preizkušnjo, kot poroča evangelist Janez, je bil Peter tisti, ki je na Jezusovo vprašanje, ali ga hočejo tudi oni zapustiti, odgovoril Tvoje Besede, Gospod, so duh in življenje; ti imaš besede večnega življenja (Jn 6,63–68).
V obeh primerih smo priče skrivnostni želji biti blizu Jezusu. V prvem primeru je to bilo lažje, saj je Jezus ozdravljal in vršil dejanja, ki so jih preroki le napovedali. V pogovoru med Jezusom in učenci, ko jim je postavil vprašanje, ali hočejo tudi oni oditi, Peter to željo po življenju zelo jasno oblikuje s trditvijo Tvoje Besede, Gospod, so duh in življenje; ti imaš besede večnega življenja. Ta trditev ni le človeško spoznaje, ampak je pravo razodetje, saj Peter poda tri čisto nove trditve. Prva je ta, da so Gospodove besede nekaj posebnega. Tvoje besede, Gospod, so drugačne kot besede ostalih ljudi. In Peter to drugačnost Jezusovih besed točno opiše, ko pravi, da so duh in življenje. Jezusove besede torej niso le zvok, blagozvočje, leporečje, čehljane ušes, ampak so duh in življenje, imajo torej moč, da nagovorijo dušo vsakega človeka, v človekovi notranjosti delujejo s čisto novo močjo, z močjo, ki daje življenje. Peter zelo jasno pove, da kdor posluša in sliši Jezusove besede, zaživi na nov način, postane nova stvar, ker se v njegovi notranjosti zgodi nekaj tako novega, da življenju podari novo kakovost. Apostol Peter pa skorajda v isti sapi pove še nekaj veliko več, ko pravi ti imaš besede večnega življenja. S to trditvijo Peter pokaže, kaj Jezusove besede prebujajo v njegovi notranjosti. Vse to izrazi z zelo osebno izpovedjo vere, da so namreč zanj Jezusove besede, besede večnega življenja. Za Petra imajo Jezusove besede božjo in večno moč ter veljavo. Tako razsežnost Jezusovih besed nakazuje tudi miselno ter človeško razpoloženje v tistem trenutku. Jezus je namreč učence postavil pred veliko vprašanje, pred pravo prelomno odločitev, ki ni bila preprosta. Učenci so se morali odločiti, ali naj Jezusovo delovanje in moč njegovih besed presojajo le s svojega osebnega stališča, kakor so jih razumeli, ali pa naj sprejmejo dejstvo, da je v Jezusovem delovanju in v njegovih besedah nekaj več, nekaj, kar jih presega in kar bodo morali vzeti kot merilo svoje presoje in delovanja. Jezus jih je s svojim, na videz trdim vprašanjem povabil k drži vere. To pomeni, da jih je povabil, naj v njegovem delovanju in besedah ne odkrivajo le drugačnosti, ampak smelo povabilo, da bodo tudi sami izkusili podobno delovanje in moč besed, kolikor bodo verovali, da je vse to dosegljivo tudi zanje, če le zaupajo, da je kaj takega mogoče tudi v njihovem življenju. Jezus je svoje učence povabil naj iz svoje logike razumevanja in delovnja preidejo v njegovo, v logiko popolne odprtosti Bogu in Očetu.
Tudi danes velja, da vrniti nekomu zdravje, je vedno dar, ki človeka najbolj razveseli, ker mu okrepi življenjsko moč. Vsak človek ima v sebi močan čut, kaj je tisto, kar mu krepi moč življenja in kaj mu jo uničuje. Dokler človek deluje, bi rekli danes, vsaj nekako normalno, v sebi tudi podzavestno hrepeni po življenju. Kadar pa mu hudobija izpridi dušo, postopno v njem prevlada prav tako skrivnostno uničevanje življenja. Danes tako držo Cerkev imenuje kulturo smrti. Kultura smrti je splet drž, razmišljanj, samoprevar, da je skrivnost življena v negativni, izzivalni ter uničevalni dejavnosti. V ozadju takih drž in razmišljanja je prepričanje, da je smrt močnejša od življenja, da je celo močnejša od Boga, ki jo le dopušča. Že bežen premislek nam pove, da kultura msrti ne more prebujati veselja do življenja, ker preprosto ne verjame v moč življenja.
Danes nam Jezus postavlja isto, toda le bolj sodobno zastavljeno vprašanje. Ali hočete tudi vi oditi, ker bolj verjamete v kulturo smrti, kot v moje oznanilo? In mnogi žal žalostno in s sklonjeno glavo odhajajo. Kristjani smo tudi danes, kot so bili Jezusovi učenci pred tem prelomnim vprašanjem. Tudi mi smo poklicani, da danes s Petrom odgovarjamo Tvoje Besede, Gospod, so duh in življenje; ti imaš besede večnega življenja (Jn 6,63–68).