Sveti oče sprejel škofe iz Turčije

VATIKAN (ponedeljek, 2. februar 2009, RV) – Sveti oče je dopoldne sprejel škofe iz Turčije, iz dežele, kjer se je rodil apostol Pavel. Turčija danes meri 783.500 kvadratnih kilometrov, šteje nad 73 milijonv prebivalcev, od katerih jih je 99% muslimanov in 0,6% kristjanov. Od teh je katoličanov 0,4%, ali 33.000 vernikov, ki živijo v štirih škofijah latinskega obreda in v Apostolskem eksarhatu vzhodnega obreda, s sedežem v Carigradu. Novih moči je katoličanom vlilo apostolsko potovanje papeža Benedikta XVI. konec novembra 2006. Pred tem sta Turčijo obiskala papež Pavel VI. leta 1967, in papež Janez Pavel II. leta 1979. Apostolsko potovanje papež Benedikta XVI. je imelo več vidikov: pastoralni, ekumenski, medverski in državniški. Z zgodovinskega vidika je obisk papeža Benedikta XVI. obleležil dve pomembni obletnici, namreč 1700-obletnico rojstva svetega Efrema Sirskega, leta 306; in 1600-obletnico smrti svetega Janeza Zlatoustega, leta 407. Oba svetnika sta izjemna lika in pričevalca duhovnosti krščanskega Vzhoda.
Sveti oče je dopoldne na začetku svojega govora škofom iz Turčije dejal, da je vesel njihovega romanja na gorobove prvakov apostolov, Petra in Pavla, ker je to zgovorno znamenje vaše edinosti s Petrovim naslednikom. Po Božji previdnosti pa uradni obisk tudi sovpada z letom apostola Pavla, ki je bil rojen na ozemlju današnje Turčije in kjer je osebno ustnovil več krščanskih skupnosti. Vsi smo tudi veseli, je nadaljeval sveti oče, ekumenske razsežnosti Pavlovega leta in upamo ter molimo, da bi to leto omogočilo novo napredovanje na poti edinosti vseh kristjanov.
Sveti oče je nato škofe in vernike v Turčiji spodbudil, naj v duhu prvih krščanskih skupnosti, ki so nastale na ozemlju današnje Turčije poglabljajo svojo vero, tudi zato, ker so v teh skupnostih po apostolu Janez živeli izjemni svetniki, kot so Ignacij Antiohijski, Polikarp iz Smirne in toliko drugih cerkvenih očetov, ne da bi pri tem pozabili na vesoljna cerkvena zbora v Niceji, ki je Devico Marijo razglasil za Božjo Mater – Theotokos. Drugi veliki cerkveni zbor pa je bil v Carigradu, ki je dokončno oblikoval Nicejsko-carigrajsko veroizpoved. Med velikimi sodobniki je sveti oče spomnil na mučeniško smrt duhovnika Andrea Santora, ki je zgled junaške vere in odpovedi v preizkušnji, pa tudi upanja za velikodušno pričevanje na poti k Bogu v prihodnosti.
V delu govora, ki ga je sveti oče posvetil ekumenizmu, je posebej naglasil smernice zadnje škofovske sinode o Božji besedi v življenju in poslanstvu Cerkve in škofe spodbudil, naj si prizadevajo, da bo Božja beseda za vse člane Cerkve postala luč njihovega življenja, ki jim bo odprla pristen pristop k Bogu in ne bo ostala Beseda iz preteklosti. Na zadnji sinodi je bilo razmišljanje ekumenskega patriarha Bartolomeja I. o Božji besedi pomemben trenutek njenega dela. Nato je papež škofom dal posebna naročila glede njihovega dela z duhovniki, redovniki in še posebej z mladimi.
Izjemno pomemben pa je del govora, ki ga je sveti oče posvetil celotni krščanski skupnosti v Turčiji, ko je dejal, da kristjani živijo v državi, kjer velja Ustava, ki se sklicuje na laičnost države, katere državljani so v ogromnem številu muslimani. Zato je pomembno, da si muslimani in kristjani skupaj prizadevajo za človeka, za življenje, kot tudi za mir in pravičnost. Razlikovanje med družbenim področjem in versko danostjo je prav gotovo vrednota, ki jo je potrebno varovati in ohranjati. Kljub temu pa je v tem pogledu potrebno državo spomniti, da mora učinkovito zagotoviti državljanom in verskim skupnostim svobodo bogočastja in versko svobodo ter nikakor ne more sprejeti slehernega nasilja nad verniki, pa naj ti izpovedujejo katerokoli vero. Takšno priznaje verske svobode lahko ima le pozitivne učinke za vse. Želeti je, da bodo trajni stiki z oblastmi omogočili, na primer ustanovitev dvostranskega odbora za študij vprašanj, ki še niso rešena.
Sveti oče je svoj govor turškim škofom zaključil z besedami, ki jih pisaltelj Knjige razodetja piše Cerkvi v Efezu Stanoviten si in si marsikaj prenesel zaradi mojega imena, in se nisi utrudil... Nič se ne boj tega, kar ti je pretrpeti. ... Bodi zvest vse do smrti in dal ti bom venec življenja (Raz 2,3.10). Priprošnja svetega Pavla in Božje Matere, pa naj vam izprosita, da boste živeli v upanju, ki prihaja od Vstalega Kristusa, ki je živ med nami.