Sveti oče sprejel sodnike, uradnike in sodelavce sodišča Rimske rote

VATIKAN (četrtek, 29. januar 2009, RV) – Sveti oče je danes sprejel sodnike, uradnike in sodelavce Sodišča Rimske rote in svoj govor usmeril na vprašanje o psihološki nesposobnosti kot razlogu za ničnost zakona. O tem vprašanju je dvatkrat govoril že papež Janez Pavel II., in sicer leta 1987 in 1988.
Benedikt XVI. je člane Rote spodbudil, naj vprašanje psihološke nesposobnosti za zakon obravnavajo vsestransko in poglobljeno, kakor to zahteva služba resnici in ljubezni, ki je lastna Rimski roti. Sodniki naj v postopku spoštujejo pravna določila in temeljna načela krščanske antropologije, ki dajejo osnovna merila za presojo psihiatričnih in psiholoških strokovnih mnenj, pa tudi za oblikovanje dokončnih razsodb. V nadaljevnju je sveti oče navedel štiri temeljne razločke, ki naj jih sodniki upoštevajo. Najprej je opredelil razliko med »psihološko zrelostjo, ki bi naj bila cilj človeškega razvoja« in »kanonično zrelostjo, ki pa je le izhodiščna najnižja točka za veljavnost krščanskega zakona«. Drugi pomemben razloček obstaja med »nesposobnostjo« in »težavo«. Tu velja načelo, da je le nesposobnost in ne že težava tista, ki onemogoči soglasje v skupnosti življenja in ljubezni ter zakon naredi ničen. Tretji razloček pa je med »kanonsko razsežnostjo normalnosti«, ki v duhu celovitega pogleda na človeka vključuje tudi »sodobne oblike psiholoških težav« in »klinično razsežnostjo težave«, ki iz pojma težava izključuje vsako omejenost zrelosti in »sleherno obliko psihopatologije«. Kot četrti in zadnji razloček, pa je sveti oče navedel razloček med »nujno potrebno sposobnostjo, ki zadostuje za veljavno privolitev« in »idealizirano sposobnostjo za polno zrelost za srečno zakonsko življenje«.
V drugem delu svojega govora sodnikom in uslužbencem Rimske rote je sveti oče govoril o vlogi razuma in volje v oblikovanju pristanka za zakonsko življenje in navedel načelo, da prava nesposobnost skleniti zakon obstaja le v primeru resne motnje, ki tako ali drugače v bistvu onemogoči sposobnost razumevanja ali hotenja. O nesposobnosti skleniti zakonsko zvezo izrecno govori kanon 1095 Zakonika cerkvenega prava. Pri tem naj sodnike vodijo nekatera temeljna načela. Najprej je potrebno na novo odkriti pozitivno sposobnost, ki je v tem, da je načeloma vsaka oseba sposobna za poroko v moči lastne človeške narave, da je moški ali ženska. Če tega ne upoštevamo zapademo v antropološko črnogledost, ki v luči sedanjega kulturnega stanja zagovarja stališče, da se ni mogoče poročiti. Pri tem ne moremo pomešati resnične nesposobnosti za sklenitev zakona in težave, v katerih se mnogi nahajajo, zlasti še mladi, in zaključiti, da je zakon nemogoč in neuresničljiv. Prirojena sposobnost za zakon je izhodišče, kako pomagati zakoncem, da odkrijejo naravno danost zakona in pomen, ki ga ima na ravni odrešenja. V tem smislu mora biti sposobnost postavljena v odnos z bistvom zakona, »ki je globoka skupnost življenja in ljubezni med zakoncema, kakor jo je dal Stvarnik in je urejena s svojimi zakoni« (CS 48). Ta sposobnost pa se ne meri po neki zunanji učinkovitosti, ampak v odnosu na učinkovitost volje zakoncev, ko sklepata zakon, ki tako zvezo naredi učinkovito in dejavno že v trenutku sklenitve zakonske zveze.
Sveti oče je sodnike Rimske rote med drugim spodbudil, naj nadaljujejo svoje poslanstvo, pomembno za življenje Cerkve.