Duhovna misel za 2. navadno nedeljo: Pričevanje kristjanov

DUHOVNA MISEL (sobota, 17. januar 2009, RV) - Današnji evangeljski odlomek sva o božiču lahko poslušala večkrat. Podarjeno nama je bilo pričevanje Janeza Krstnika, ki je oznanjal, da je Božji Sin, ki izžareva Očetovo ljubezen do nas, že navzoč.
Današnje bogoslužje nama spregovori o pričevanju učencev, ki so Odrešenika že srečali. Pripoveduje, kaj se jim je zgodilo. Pripoved ni kronika o preteklih dogodkih. Z veliko pozornostjo do podrobnosti jasno pričuje o nepozabni, močni in skrivnostni izkušnji učencev.
Zdi se logično, da je neimenovani drugi učenec evangelist Janez, ki je zapisal evangelij ob koncu svojega dolgega življenja. Dogodka iz mladosti se zelo dobro spominja, ker mu je življenje povsem spremenil. Takole ga povzema: „'Kaj iščeta?' 'Rabi (kar pomeni učitelj), kje stanuješ?' 'Pridita in bosta videla.' Šla sta torej in videla, kje stanuje.“ V uvodu evangelija je Janez zapisal, da je Beseda postala meso in dodal „in mi smo videli njeno slavo“ (Jn 1,14). Božja slava ga je zgrabila prav na dan, ki nama ga danes opisuje. Ob četrti uri popoldne je bilo, ko ga je Janez Krstnik poslal, naj gre skupaj z Andrejem k Jezusu.
Ne pozabiva, da je grški glagol, ki ga prevajamo s „stanovati“, enak z Jezusovim, ki ga je vztrajno uporabljal v govoru pri zadnji večerji o trti in mladikah: „stanujte v moji ljubezni“ (prim. Jn 15). Učencem je odgovoril na vprašanje, kje stanuje: „Prišli ste k meni, videli ste, kje stanujem – v očetovi ljubezni, in tako tudi vi, sedaj ostanite v moji ljubezni.“ To je izkušnja, na katero naju želi spomniti Janez, ko pravi, da sta šla in videla, kje stanuje. Pripoved je nastala na koncu Janezovega dolgega življenja. Zajemal je iz temelja in izvira, ki je obrnil na glavo vse njegovo življenje.
Janezovo izkustvo izraža tudi odpev k 39. psalmu, ki pravi: „Glej, prihajam, Gospod, da izpolnim tvojo voljo.“ Najboljši komentar teh besed je pokorščina mladega Samuela v templju, ki uboga preroka Elija. Cerkev njegovo pokorščino razume na podlagi Jezusove. On kot človek vsemu človeštvu kaže, kako velika je Božja ljubezen do nas. Pokorščina kot prostor zaupljivosti in kraj občestva naju pritegne v sožitje z vsem in vsemi. Značilna je za učence Besede, ki je postala človek. Temelj bivanja in delovanja Jezusovih učencev je sožitje s Sinom in Očetom.
Ko se Janez in Andrej, na pobudo svojega učitelja Krstnika, odpravita za Jezusom, se jima zastavlja najresničnejše in najnujnejše vprašanje: „Kje stanuješ?“ Izražata hrepenenje, ki je hkrati že odgovor na Jezusovo vprašanje: „Koga iščeta?“ Jezus je svoja bodoča učenca videl v srce. Videl je, da si želita uresničevati Božjo voljo (prim. Ps 39). Skupaj z njima si tudi midva lahko želiva, da bi iskala in najdevala Božjo voljo; prosiva, da bi prebivala v Njem, ki je dober, in ga živela v odnosu do vseh. Prosiva, da bi živela znotraj Dobrega in da nama ga nobeno zlo ne bi ukradlo. Naj Dobro zasije nad vsem.
Janez se svojega mladostnega hrepenenja spominja po dolgem življenju v hoji za Jezusom, v katerem je spoznal vso globočino in visočino Božje ljubezni. Bil je deležen Njegovih skrivnosti. Pritegnilo ga je Jezusovo hotenje in ni se mu več upiral. Zaupnost z Jezusom mu je odprla oči, da je samega sebe prepoznal znotraj zgodovine, ki je neskončno večja od njega, a hkrati njemu primerna in njegova. To, kar se je zgodilo Janezu in Andreju in vsem drugim apostolom, se lahko zgodi vsakemu izmed nas, tudi tebi in meni. In tudi na enak način. Veselje, ki ga izraža vzklik „Našla sva Mesija!“, nama omogoča tudi začetek poslanstva. Veselja ni mogoče držati zase in ga uživati sam. Veselje postane znamenje Božje obljube, ki se uresničuje. Je sad pokorščine in odgovornosti za poslanstvo.
Tudi najina želja, da bi sledila Gospodu, spolnjevala njegove zapovedi in uresničevala Božjo voljo, izvira iz globokega in srčnega vprašanja: „Kje stanuješ?“ Tudi midva hrepeniva po zaupljivem sožitju z Bogom. Hrepeniva, da bi ugledala Njega, ki ga ljubi srce, in našla prostor, v katerem lahko vsi v miru prebivamo med seboj. Včasih je vprašanje tako nadležno, da naju premaga strah. Ker nama sijaj in slava Gospodovega razodetja ostajata skrita in neprebojna, se strahu in dvomu tudi vdava. Jezus pa je prišel prav zato, da bi nama omogočil stopiti v Božje razodetje ljubezni. Vsem in vsakomur, brez izjeme. Zakaj se Njegovemu osebnemu povabilu ne bi prepustila tudi midva?