Duhovna misel p. Lovšeta za praznik svete družine

DUHOVNA MISEL (sobota, 27. december 2008, RV) - Učlovečenje Božjega Sina je zgodovinska resničnost. Bog je postal človek v določenem narodu in njegovi zgodovini. Upošteval je njihova pravila in zakone. Mati se je morala očiščevati, otrok pa je moral biti obrezan. Dano mu je bilo ime Jezus. V templju je bil posvečen Gospodu. Kot otrok je živel v določeni družini, ki mu je omogočila rast in vzgojo.
Abraham v prvem berilu in Simeon v evangeliju naju vabita, naj gledava Jezusa kot zgodovinsko osebo. On je vsak hip osebno navzoč tudi v tvoji in moji zgodbi. Jezus je rekel: „Vaš oče Abraham se je vzradostil, da bo videl moj dan; in videl ga je in se razveselil.« (Jn 8,56). Starček Simeon, ki je vzel Jezusa v naročje, pa je olajšano vzkliknil: „moje oči so videle tvoje odrešenje“. Tudi midva sva povabljena v Abrahamovo radost in Simeonovo olajšanje.
Kdaj in kako je Abraham lahko videl Jezusov dan? Preroško ga je videl ob rojstvu svojega sina Izaka, katerega žrtvovanje mu je Gospod preprečil in mu priskrbel ovna (prim. 1 Mz 22). Videl ga je v svojih potomcih med katerimi je tudi Simeon, ki Jezusa drži v naročju. Abrahamovo veselje prežema vse njegove potomce in se do konca uresniči v Simeonu.
Besedilo evangelista Luka o Jezusovem darovanju v templju je bogato podrobnosti, ki tudi nama omogočajo zrenje in zavedanje zakrite skrivnosti. Luka govori o njihovem očiščevanju, a očistiti se je morala po porodu le mati (prim. 5 Mz 12,1-8). Noben zakon pa ni predpisoval, da bi v tempelj prinesli otroka. Mojzesova postava določa le, da je vsakega prvorojenca potrebno posvetiti Gospodu in odkupiti (prim. 2 Mz 13). Luka starozavezno odredbo spremeni in pravi, da naj se vsak moški prvorojenec imenuje svet Gospodu. Uporablja iste besede, kot jih je angel Gabriel ob oznanilu Mariji. S tem želi poudariti, da Jezusu to posvečenje ni potrebno, ker je že Posvečen in Kristus Gospod. On sam bo odkupnina za svoje ljudstvo, tudi za naju. V njem dobi vsa zgodovina stare zaveze svoj smisel in odrešenje. V njem dobi pravi smisel tudi najina zgodovina. On uresniči, kar je starozavezna postava opisovala s simboli. Jezus je ljubljeni prvorojenec, ki uresniči Izakovo žrtvovanje. On je resnični kruh iz nebes, katerega podoba je bila mana v puščavi in je danes podarjena nama, če jo hočeva sprejeti.
Simeon, ki je pričakoval Izraelovo tolažbo je podoba celotnega človeštva, tudi tebe in mene, če pričakujeva Božjo tolažbo. Sprejel je obljubo, da ne bo umrl, dokler ne vidi Gospodovega maziljenca, njega, ki je Izraelova tolažba. V Jezusu se uresničijo tudi vsa najina najgloblja pričakovanja in hrepenenja po tolažbi in gotovosti, smiselnosti in trdnosti. Uresniči jih v trpljenju na križu.
Zato Simeon vidi meč, ki bo predrl Marijino srce. Ona je solidarna s svojim Sinom odrešenikom in tudi z ljubeznijo, ki jo hoče Bog Oče po njem pokazati vsakemu človeku vseh časov.
Zato Simeon olajšan vzklikne: »Gospodar, zdaj odpuščaš svojega služabnika po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle tvojo rešitev, ki si jo pripravil pred obličjem vseh ljudstev: luč v razodetje poganom in slavo Izraela, tvojega ljudstva.«
S to hvalnico, ki jo cerkev moli vsak večer za sklep dneva, naju spominja, da je prav gledanje in zrenje Boga cilj najinih smrtnih dni. A Simeonove besede skrivajo v sebi še drugo moč, ki bi jo lahko v molitvi takole povzel: „Gospod, sedaj ko sem se lahko družil s tvojo besedo, te prosim, da me osvobodiš vsake vezi, ki tej besedi onemogoča delovanje, osvobodi me vsake vezi, ki mojemu srcu onemogoča, da bi užival moč tvoje Besede. Pomagaj mi, da bom začel živeti iz tvojega miru, ki uresničuje moje in tvoje pričakovanje.“ Res je, da tolažbe ne pričakujeva samo midva. Tolažbo pričakuje tudi Bog. Bog je potolažen, ko svoje veselje in mir lahko razdeli z nama, z vsakim izmed nas. O, da bi lahko vsi narodi, skupaj z Izraelom, postali Božje ljudstvo, v katerem se uresničuje vsa tolažba vsakega človeka in Boga. Draga poslušalka, spoštovani poslušalec, naj te doseže Simeonov mir in napolni Božja tolažba.