DEVETDNEVNICA (petek, 19. december 2008, RV) – Na današnji dan devetdnevnice
se za tretnutek ustavimo ob vprašanju, kaj meni osebno pomeni Jezus Kristus in kako
praznik njegovega rojstva utrjuje in poglablja mojo osebno kristologijo, moje razumevanje
Jezusa Kristusa, in seveda tudi v okviru cerkvene skupnosti. Kdo je zame Jezus Kristus?
Do kakšne mere ga poznam? Kako mi ga predstavlja Cerkev s svojim oznanjevanjem in
obhajanjem bogoslužja? Do kakšne stopnje lahko trdim s svetim Pavlom Mihi vivere
Christus est – Moje življenje je Kristus!? Ali je Kristus v središču mojega življenja
in ali lahko rečem, da sem zares kristjan? Vsa nanizana vprašanja se nanašajo na kakovost
mojih odnosov do Jezusa Kristusa. Za vsakega kristjana, ki to zares želi biti, so
to ključna vprašanja, na katera si mora odgovoriti, ali bolje, na katera naj bi sistematično
in trajno odgovarjal. Vsi novozavezni pisatelji v svojih spisih, evangelijih,
pismih in drugih zapisih, sistematično in dosledno odgovarjajo prav na ta vprašanja.
Tako evangelist Luka postavi vprašanje o Jezusu Kristusu v zgodovinski luči, ko zapiše,
da je se v petnajstem letu vladanja cesarja Avgusta Mariji dopolnil čas poroda in
je rodila pričakovanega Odrešenika. Evangelist Janez pa v uvodu v svoj evangelij zapiše,
da je Beseda, ki je bila od začetka pri Bogu, Logos, postala človek. Papež Benedikt
XVI. je pred dnevi ta vidik razložil z mislijo, da grški izrazg Logos, slovensko Beseda,
pomeni tudi smisel. To pa pomeni, da je vse, kar je ta Beseda ustvarila, da vse to
ima globok smisel. Še več, da je pričakovanje Odrešenika v bistvu globoka težnja vsega
človeštva in vsakega človeka, želja po smislu, po dokončni in trajni vrednosti. Zato
apostol Janez Kristusa predstavi kot Logos, Besedo, Smisel, ki je enega bistva z Očetom,
sedaj, te dni pa se je učlovečil, postal eden izmed nas. Božja Beseda je z rojstvom
v Betlehemu postala tudi človek. Jezus je hkrati Božji Sin in hkrati pravi človek.
V njem sobivata dve naravi, Božja in človeška. In kot tak, kot Bog in človek, je Jezus
Kristus Odrešenik vsega človeštva in vsakega človeka osebno. Apostol Pavel v Kristusovem
učlovečenju vidi tudi ponižanje, in pravi, da se je ponižal in postal človek. In prav
ta Kristusovo ponižnost je za vsakega človeka poziv, povod in razlog, da se odpove
svoji človeški ošabnosti, ki je samovšečno povzdigovanje zgolj človeške veličine.
Celotno novozavezno sporočilo pod različnimi vidiki kristjanu odkriva in nakazuje
pravo človekovo veličino. Ta je v tem, da kristjan z močjo osebne svobode, posebno
pa še z Božjo pomočjo, z vso zavzetostjo posnema Kristusa, še več, se mu ves izroči,
da v kristjanu deluje Kristusova, Božja moč. To novo stanje sveti Pavel imenuje biti
v Kristusu, živeti v veri v Jezusa Kristusa, delovati v moči njegovega vstajenja,
pa tudi biti nova stvar. Vse to sveti Pavel postavi v edino možen logičen odnos, da
je namreč vse to možno, ker je Kristus vsakega od nas ljubil prej, kot ga je vsakdo
osebno spoznal. Pavel se izrazi še bolj dosledno, da nas je Kristus ljubil, ko smo
bili še grešniki. To pa v teološki govorici pomeni, da je Kristus tisti, ki je vzpostavil
vez, most in stik z nami. On je tudi tisti, ki našo osebnost na nov način ustvaja,
da smo sposobno vstopiti v življenjsko povezanost z njim in v njej rasti v vedno bolj
popolne stopnje svetosti. Vse to pa na način, da krepi človekovo dostojanstvo in človeka
dviga v dostojanstvo božjih otrok.