DEVETDNEVNICA (sobota, 20. december 2008, RV) – Na začetku cerkvenega
leta je tudi prav, da se vsak kristjan vpraša, kako je v svojem življenju odprt za
delovanje Svetega Duha. K temu razmišljanju nas najprej spodbudi poročilo o angelovem
oznanjenju Mariji, ko ji oznani, da bo Sveti Duh prišel nad njo in, da jo bo obsenčila
moč Najvišjega. Jožefu je prav tako angel oznanil, da je Marija noseča od Svetega
Duha, zato naj se je ne boji vzeti k sebi. Ko natančneje premislimo vlogo Svetega
Duha v skrivnosti učlovečenja Božjega Sina, hitro odkrijemo, da v življenju premalo
upoštevamo to dejstvo in z njim ne računamo dovolj. Podobno velja, ko razmišljamo,
kako bi v življenju izvrševali Jezusov nauk. Spomniti se namreč moramo, da je Jezus
v času javnega delovanja učencem dejal, da jih bo Sveti Duh v življenju vodil, učil
in podpiral ter jih bo spomnil vsega, kar jim je povedal, ker bo iz njegovega jemal.
Ta Jezusova napoved se je dobila popolno vsebino na Binkoštni praznik. Takrat so apostoli
v sebi zaznali pravo moč Svetega Duha in jo prenesli na vso Cerkev, o čemer obširno
poročajo Apostolska dela in Pavlova pisma. Cerkev je vlogo Svetega Duha v zgodovini
odrešenja opredelila s formulo v nicejsko-carigrajski veroizpovedi, ko izpoveduje,
da Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina. To je sicer teološko filozofska formula, ki
pa točno pove, kako naj pravilno razmišljamo o Svetem Duhu in o kakovosti njegovega
delovanja v srcu posameznika in v Cerkvi kot vesoljnem zakramentu odrešenja. Mi
pogosto razmišljamo o Svetem Duhu le kot o od nas malo bolj pametni, modri ali mogočni
Božji osebi. Takšen Sveti Duh bi bil ustvarjeno bitje, ki je končno in ima le nekaj
božjih lastnosti. V veri pa izpovedujemo, da Sveti Duh izhaja iz Očeta in Sina in,
da je z Njima eno. To pa je bistvena razlika, zato je tudi kakovost delovanja Svetega
Duha bistveno drugačna, kot od nas malo bolj pametne ali modre osebe. Takšna oseba
nas lahko pouči le o nekih zadevah. Jezus pa pravi, da nas bo Sveti Duh spomnil in
učil vsega, kar je on povedal, ker bo iz njegovega jemal. Razen tega je naloga Svetega
Duha, da Božjo Cerkev posvečuje. Sveti Duh ne posvečuje človeške ustanove, ampak Božjo,
Cerkev, ki je vesoljni zakrament odrešenja. Na osebni ravni Sveti Duh posvečuje osebe,
ki jih iz smrtnih bitij ustvarja božje otroke v katerih deluje moč vstajenja, ista
moč, ki je Kristusa obudila od mrtvih. Sveti Duh pa posvečuje tudi celotno stvarstvo,
ki bo postalo novo nebo in nova zemlja. Zaradi ted danosti smo kristjani poklicani,
da razmišljamo o Svetem Duhu in računamo na njegovo pomoč, nadih in vodstvo v teoloških
razsežnostih. Pri tem ne smemo nikoli prezreti dejstva, da Sveti Duh izhaja iz Očeta
in Sina ter zato deluje kot Bog, deluje z Božjo močjo, z Božjo polnostjo, kot Bog
vedno na novo, ker se Bog v svojih dejanjih ne ponavlja. Delovanje Svetega Duha vedno
tudi po Božje ustvarja, to je, da vse kar ustvari je novo, neponovljivo in večno.
In v tem smislu je delovanje Svetega Duha v osebi vedno posvečujoče, presežnostno,
ki daje osebi nove kakovosti in jo na ta način izpopolnjuje, utrjuje v njej svobodo
za dobro, krepi moč v borbi zoper zlo, človekov razum pa razsvetljuje, krepi in vodi
v nova spoznanja, vse do spoznanja, da lahko v moči Svetega Duha spozna in izpove,
da je Bog naš Oče! In še na eno bistveno stvar nas je spomnil Jezus, ko je govoril
o svojem, Svetem Duhu. In ta je, da nam bo oznanjal prihodnje stvari! To so pa lahko
le stvari, ki so od vekov skrite v Bogu, kot je sveti Pavel večkrat zapisal v svojih
pismih. S človeškega zornega kota so to danosti, ki kristjana uvajajo v kakovostno
nove odnose z Bogom, Božjim Sinom in Svetim Duhom v Cerkvi. Sveti Duh torej kristjane
uvaja v splet odnosov z Bogom in ljudmi v Cerkvi in svetu.