Kakovost moje osebne vere

DEVETDNEVNICA (sreda, 17. december 2008, RV) – V prvih tednih cerkvenega leta in ob začetku devetdnevnice pred Božičem je samoumevno, predvsem pa nujno, da se kristjan vpraša o kakovosti svoje osebne vere. Kristjani razumemo izraz kakovost osebne vere v okviru teološke kreposti vere. Teološka krepost vere pa tudi vključuje človekovo naravno sposobnost verovati, v smislu, da človek kot razumno in svobodno bitje vedno na nek način gre iz sebe, sledi uvidu spoznanja in odločitvi svobodne volje, da bi tisto, ker vidi kot možnost dosegel, urensničil in tako obogatil svoje življenje.
Iz povedanega sledi, da je kristjan vernik, torej bitje, ki živi krepost vere na dveh ravneh. Prva je naravna raven, ki temelji na presežnostni sposobnosti našega razuma, ki je sposoben novih spoznavnih dejanj. Že ta razsežnost, torej naravna vera, je veliki božji dar, ki človeka enkratno odlikuje v primerjavi z drugimi bitji. Še večji božji dar pa je vera kot božja krepost. Ta dar tvorijo razodete resnice, nauk Cerkve, navdihi Svetega Duha in posebno razsvetljenje razumu, da resnice, do katerih sam ne bi nikoli prišel, razume, razumu samemu pa dajo novo spoznavno moč, ki jo človek doživlja kot razsvetljenje.
Toda to ni kakovost osebne vere. Kristjan goji kakovost vere tako, da pozorno spremlja nova spoznanja v lastni notranjosti, ki so lahko sad delovanja razuma, še bolj pa so dar Svetega Duha, ki kristjana, kot pravi sveti Pavel, z neizrekljivimi vzhidhi spodbuja k predanosti Očetu in hoji za Kristusom. Kakovost naše vere se krepi, kadar se umirimo in sredi hrupa tega sveta zmoremo notranjo zbranost, da vidimo od kod izvirajo notranji vzgibi kot so spoznanja, nemir, dobre želje, veselje, pa tudi strah; in kako vse to obvladati v smislu, da se kristjan bolj ali manj svobodno odloči zoper zlo in za dobro, najprej v svoji duši, torej v prostorjih, kjer je izključno sogovornik s Stvarnikom in Svetim Duhom, z Osebo, ki mu trajno daruje življenje in vse, kar je. Kakovost kristjanove vere je torej najtesneje povezana s pogovorom med Stvarnikom in kristjanom, torej Bogom in menoj kot osebo, ki me je Bog ustvaril za sebe. Kadar se ta pogovor prekine, človeka prevzame strah, kadar pa je živ, kristjan to stanje doživlja kot potrditev, moč, notranjo smelost, željo po ustvarjalnosti, pa tudi kot globok notranji mir in gotovost sredi hrupa tega sveta in celo pred smrtjo. Pogovor s Stvarnikom v kristjanu namreč vedno utrjuje zavest in gotovost, da je Bog močnejši od smrti, kar je dokazal s vstajenjem Jezusa Kristusa, ki ga je obudila od mrtvih Božja moč.
Razmišljati o kakovosti osebne vere vpričo skrivnosti učlovečenja Božjega Sina za kristjane ne bi smela biti dolžnost, ampak čast in poseben poziv k najbolj koristnemu delovanju sa sebe in druge. Gospodovo rojstvo nas vabi, da se smelo podamo v meandre svoje duše in v luči krivnosti učlovečenja odkrivamo osebna in skupna pota k Bogu.