Bogoslužno leto kristjane uvaja skrivnosti krščanske vere

DEVETDNEVNICA (četrtek, 18. december 2008, RV) – Celotno bogoslužno leto, ki se začne z adventom in konča s praznikom Kristusa Kralja vesoljstva, uvaja kristjane v ključne skrivnosti krščanske vere. Osrednja skrivnost je prav gotovo Sveta Trojica, v kateri kristjani motrimo enega Boga, v katerem so tri Osebe enega bistva. Krščanska teologija ni ustvarila le izvirnega razumevanja Božje skrivnosti, ampak tudi razlaga bistvo odnosov med tremi Božjimi Osebami, ki so enega bistva. Večni Bog Oče, uči teologija, od vekomaj poraja Boga Sina, iz obeh, iz Očeta in Sina, pa od vekomaj izhaja Sveti Duh. Vedno, kadar kristjani izpovedujemo vero v Troedinega Boga, izpovedujemo vero v enega Boga, ki je večen, vsemogočen, vseveden, skratka Stvarnik vseh vidnih in nevidnih stvari, ki pa ni ustvaril svojega sina, ker s tem sin ne bi bil Bog, ampak ustvarjeno bitje. Ključno vsebinsko razliko vsebinsko razliko med Bogom in ustvarjenim bitjem, v našem primeru med Kristusom in ustvarjenim bitjem, krščanska teologija izrazi z glaglom, da je Kristus rojen iz Bog in torej ni ustvarjen, in je zato enega bistva z Očetom.
Vse ljudi in vsakega človeka posebej, pa je Bog ustvaril, iz nič, kar ne pomeni le, da človeka posameznika in človeštva prej ni bilo, ampak tudi v smislu, da je vsak človek enkratna Božja stvaritev in, da je človek v svojem bistvu drugačen kot je Bog. Ni z Bogom enega bistva, kot je Kristus, zato je človekov odnos do Boga drugačen od Kristusovega. Svojska značilnost krščanskega razumevanja Boga in človeka je naprej v tem, da krščanski Bog ni statičen Bog, ki bi bil samo večen, negiben, nespremenljiv, ampak je večno dejaven, dinamičen, ustvarjalen in tudi neskončno skrivnosten v svojem delovanju. Sveti Pavel krščanskega Boga opiše zelo izvirno, da je namreč naš Stvarnik v katerem živimo, se gibljemo in smo. Vsi trije glagoli, živeti, se gibati in biti, izražajo predvsem dinamičnost človekovega bistva, ki jo je prejel od svojega Stvarnika, ki je Življenje samo, je Gibanje v popolnem pomenu besede in je tudi polnost Bitja.
Zahtevnost krščanskega razumevanja Boga ni v tem, da bi na našega Boga morali gledati kot na polnost statičnega Bitja, ki je odmaknjeno od človeka in se zanj ne zanima. Ravno nasprotno je res za krščansko razumevanje Boga. Krščanski Bog je popolno Bitje tudi v smislu, kakor so ga razumevali grški filozofi, ki so Bogu pripisali vso statično popolnost Bitja. Krščanski Bog je to in neskončno več. Tisti neskončno več, je Božja zavzetost za človeka. V stari zavezi je psalmist to opisal z mislijo, da Bog ničesar, kar je ustvaril ne sovraži, ampak z ljubeznijo ohranja v bivanju, sveti Pavel, pa je učil, da človek, zlasti pa kristjan živi v Bogu, torej ne le z Bogom, ali ob Bogu ali z Božjo pomočjo, ampak živi v Bogu, v polnosti božjega življenja. Pri tem ni potrebno posebej naglašati, da je življenje v Bogu možno razumeti le v poglabljanju v vsebine vseh mogovrstnih odnosov z Očetom Stvarnikom, ki vsakega človeka ohranja v življenju.
Advent in devetdnevnica pred božičem nas torej postavlja pred dejstvo, da v takem dinamičnem stanju premislimo o kakovosti naših odnosov z Bogom Očetom. Pri tem bo prav, da se vsak osebno vpraša, kaj mi pomeni trditev, da je Bog moj Oče? Najprej, kako razmišljam o Bogu kot očetu v človeškem pomenu, in kako o Bogu kot Očetu, pisano z veliko začetnico, torej o tem, kakšen neskončen pomen Božje delovanje daje izrazu oče, oziroma, kako je Bog drugače Oče, kot je vsakemu od nas naš človeški oče. Zato tudi ne preseneča prepričanje in vera prvih kristjanov, ki so rojstvo Božjega Sina razumeli kot razodetje ljudomilosti Boga našega Očeta.