Devetdnevno duhovno premišljvanje kot priprava na Jezusovo rojstvo

DEVETDNEVNICA (torek, 16. december 2008, RV) – V adventu bogoslužje zadnjih devet dni na poseben način pripravlja božje ljudstvo na obhajanje praznika Gospodovega rojstva. Na bogoslužni ravni je za vsak dan pripravljen poseben mašni obrazec. Mašni spevi, prošnje in berila nas uvedejo v ključne vsebinske sklope skrivnosti učlovečenja. Vsi pa smo tudi povabljeni, da se vsak na svoj način, ali pa skupaj z vso družino pripravljamo na rojstvo Božjega Sina, tako da opravljamo več dobrih del, več premišljujemo o vsebini božičnih praznikov, ali pa se odločimo, da o kakšni pomembni tematiki premišljujemo skozi celotno devetdnevnico.
Na našem uredništvu smo se letos odločili, bomo med devetnevnico našo oddajo zaključili z razmišljanjem ali molitvijo, ki naj nas uvede v pomembno dejstvo, da je namreč vsak kristjan poklican, da z Bogom in Kristusom v Svetem Duhu vzpostavi oseben odnos in ga v življenju razvija do najvišje možne popolnosti ali svetosti.
Advent in devetdnevica pred božičem, nas pripravljata na praznik rojstva Božjega Sina, na praznik rojstva druge Božje osebe, ki si je privzela človeško naravo in tako vsakemu človeku odprla možnost postati pravi božji otrok. Papež Benedikt XVI. zelo pogosto naglaša, da je biti kristjan vedno velik božji dar in, da je bistvo krščanstva vzpostavitev osebnega odnosa z Troedino Božjo Osebo, z Bogom Očetom in Jezusom Kristusov v Svetem Duhu. Božič, praznik rojstva Božjega Sina torej ni nekakšen brezoseben dogodek, ni spomin na nek Božji poseg v stvarstvo in še manj oživljanje kulturnega izročila, ki se je v vsakem narodu na svoj način oblikovalo. Praznovati Gospodovo učlovečenje pomeni osebno vstopiti v proces odrešenja, začeti in gojiti oseben, iskren in ljubeči odnos z Bogom. To dejstvo je v Cerkvi vedno bilo odločilnega pomena. Danes, na pragu tretjega krščanskega tisočletja, ko se Cerkev sooča s silno močno sekularizacijo, je trdna in izoblikovana osebna vera kristjanov edino primerno izhodišče za novo evangelizacijo v naši sedanji kulturni in miselni sredini.
Med letošnjo bližnjo pripravo na božične praznike bomo Gospoda, ki prihaja, pričakovali v premišljevanju o kakovosti naše osebne vere, o stopnji naših odnosov z Bogom Očetom, učlovečenim Božjim Sinom, o naši odprtosti do delovanja Svetega Duha v naših srcih, o našem poslušanju Božje besede, o našem sodelovanju z milostjo, ki jo prejemamo v zakramentih, zlasti s krstno milostjo ter daros Svetega Duha po prejemu zakramenta potrditve, o našem življenju v Cerkvi, v skupnosti odrešenih.
Kristjani vemo in verujemo, da je praznovanje skrivnosti Gospodovega učlovečenja vedno tudi praznovanje našega vstopanja in rasti v procesu odrešenja. Krščanstvo ni le spoznanje, ampak je vedno celostno življenje v vsebini vere, ki jo izpovedujemo. Zato naj božični prazniki ne bodo le spomin na Gospodovo rojstvo v Betlehemu, ampak tudi obhajane, kako mi danes veselo živimo naše božje otroštvo, podobno, kot so se ga veselili pastirji z angeli v prvi božični noči.