P. Vilijem Lovše o drugi adventni nedelji

PRIDIGA (sobota, 6. december 2008, RV) - Cenjena poslušalka, spoštovani poslušalec. Janez Krstnik je z vsem svojim bitjem usmerjen v oznanjevanje prihoda Jezusa Kristusa, ki je bil stoletja pričakovan. „Blizu je, tik pred vrati. Pripravite se!“ nama kliče na ves glas. „Glas vpijočega v puščavi: Pripravite Gospodovo pot, zravnajte njegove steze!“ To oznanilo izraža srčiko Krstnikove identitete in njegove poklicanosti. In kakšno povezavo ima to z nama?
Krstnik je pripravil Jezusu pot najprej v svojem srcu in potem šele v srcih bratov in sester. Krst z vodo, ki ga je podeljeval, je krst kesanja in spreobrnjenja, ki je najprej njega samega pripravljal, da je lahko prepoznal Gospodov prihod v svoje življenje in v življenje drugih. Krst ga je pripravljal na sprejem božjega načrta odrešenja, ki ga je Bog razodel s tem, da je poslal svojega sina, ki je postal človek in tako pričeval, da je Božja ljubezen do ljudi resnična. To mora Jezus pokazati vsakemu srcu. V tej Njegovi ljubezni lahko tudi ti in jaz uzreva Božje odrešenje.
Oznanilo Janeza Krstnika se torej dogaja v prostorju med Božjim hrepenenjem, ki naju hoče zase, in med razodetjem slave Božje ljubezni, ki naju končno osvoji in v polnosti dovrši najino človeškost. V tem prostorju med Božjim hrepenenjem in razodevanjem njegove ljubezni v Jezusu je zajeta vsa zgodovina odrešenja. V njej je zajeto celotno najino življenje in življenje vseh, vsakogar izmed nas.
Božje hrepenenje odražajo prerokove besede: „Tolažite, tolažite moje ljudstvo“. Odmeva tudi iz spodbude v Petrovem pismu: „Gospod je potrpežljiv“. Lepota in moč Božje ljubezni pa se uresničuje s krstom v Svetem Duhu, ki ga le Jezus Mesija lahko izlije na vse človeštvo, tudi nate in name.
Spreobrnjenje, h kateremu naju kliče Krstnik, je prav v tem, da jasno in močno zaznava Božje hrepenenje po nama in vsakem človeku. Ko se tega močno zaveva, hkrati spoznava in priznava, da na to Božje hrepenenje v resnici ne odgovarjava. Zato se kesava in odrečeva zaprtosti. Takšno zaznavanje lahko popolnoma spremeni najino srce. Lahko ga trdno odpre za delovanje Božjega Duha. Postane začetek večnega življenja, ki je po Jezusovi obljubi položeno v naju.
Ovira za najino spreobrnjenje je prav neobčutljivost za zaznavanje Božjega hrepenenja. Ko naju apostol Peter spodbuja, naj gledava Božjo polnost, naju želi spodbuditi, naj postaneva občutljiva za Božje hrepenenje in Bogu dovoliva, da bo lahko živel in bival v najini družbi. Z božičem bo Božje hrepenenje po nama in po slehernem človeku postalo neverjetno konkretno. Če se ga bova zavedala in ga zaznavala, bova lahko videla in dojela ves svet in celotno življenje v najgloblji skrivnosti. Odkrila in razveselila se bova svoje prave človeške poklicanosti v vsej njeni lepoti in sijaju.
Če pa se bova predala neobčutljivosti, se bosta najinih src polastili teža in tema, ki vpijeta: »Kje je njegov obljubljeni prihod? Odkar so namreč očetje umrli, je vse ostalo tako, kakor je bilo od začetka stvarjenja.« Najini srci ne bosta sposobni zaznavati nikakršne lepote in sijaja Njegove navzočnosti. Doživela bova, kako Božja polnost grešnika razočara. Če pa priznava svoje grehe, bova začela zaznavati Božje hrepenenje po nama in vsakem človeku. Iz prsi nama bo vrelo blagoslavljanje in slavljenje Božje polnosti do naju. Iz nje bova lahko črpala moč za svoje vedenje do drugih.
Na tak način lahko vsak izmed nas, tudi ti in jaz, pripomoreva k pripravljanju poti za Gospoda. Oba na svoj enkraten način lahko živiva in doživljava Krstnikovo poklicanost. S tem tudi drugim omogočava, da začutijo in zaznajo Božjo temeljno dobroto do vseh. Omogočava jim iskanje resnice in pričujeva o življenjski poti, po kateri je mogoče z veseljem hoditi. Posredujeva jim privlačno izkušnjo, po kateri si bodo zaželeli hoditi tudi sami. Ali ni prav v tem tudi resnično poslanstvo in naloga Cerkve na tem svetu? Poslanstvo, da odpira vrata Gospodu, ki prihaja do vsakega srca osebno? Da vsako srce vabi, da se odpre Gospodu, ki prihaja.
Psalm 85 z vso jasnostjo pove: „Dobrota in zvestoba se bosta srečali, pravičnost in mir se bosta poljubila“ (Ps 85,11). Kakor da želi reči: Če bova v vsej resnici priznala svoj greh, bova srečala Božje usmiljenje. Priznanje greha nama omogoča doživeti in okusiti Božjo dobroto. Če je to izkustvo pristno, potem bova spravo, ki sva jo sama okusila, z veseljem delila z vsemi. Postala bo pravičnost, ki je vredna vsakega človekovega srca. Psalm nadaljuje, da bo resnica pognala iz zemlje. To pomeni, da bo iz srca, ki se je spravilo z Bogom in je samo postalo vir sprave, žarela Odrešenikova milost. Kajti takšno srce je postalo njegovo bivališče. „Z nebes bo gledala pravičnost“ pa pomeni, da bo Bog prebival med nami. Božja navzočnost bo spet navzoča v svetu in med nami. Na tak način se bo zopet uresničila Izaijeva prerokba: „Razodelo se bo GOSPODOVO veličastvo in videlo ga bo hkrati vse meso.“ Hebrejski izraz pravi, da ga bodo skupaj videla vsa bitja iz mesa.
Božje delovanje, ki se v meni uresničuje, torej ni samo zame, ampak za ves svet. Božje delovanje, ki se uresničuje v meni, ni namenjeno nekemu svetu na splošno, ampak meni in tebi. Zato, da bi vsi skupaj lahko videli sijaj Božje ljubezni. Sijaj Gospodove ljubezni pa lahko konkretno vidiva le, če vztrajava v napetosti in to ljubezen deliva z vsemi in z vsakomer posebej.