P. Vilijem Lovše ob prvi adventni nedelji sprašuje: "Zakaj živiva v času?"

PRIDIGA (sobota, 29. november 2008, RV) - Spoštovana poslušalka, cenjeni poslušalec. Ali si se že kdaj vprašal/-a, zakaj živiva v času? Tudi če bi rada, ne moreva vplivati na potek letnih časov. Ne moreva ustaviti svojega staranja. Zdi se, da je čas najin gospodar, ki mu ni moč uteči. Ne moreva ga ustaviti z nakupovanjem, niti z nenehnim delom. Ali sva torej žrtvi časa?
Cerkev nama z adventnim časom znova pove in želi pokazati, da nisva žrtvi časa. Tek časa je Bog podvrgel človeku. Dal nama ga je zato, da bi v njem oblikovala svojo duhovno zgodovino in dosegla cilj, za katerega sva ustvarjena. O tem govori Markov evangelij na prvo adventno nedeljo.
V nama želi prebuditi pričakovanje. Tako močno naj bi ga pričakovala, kakor zaljubljen fant, ki se mu dekle ne pusti telesno posedovati. Bolj ko zna ona držati razdaljo, bolj v njem raste pričakovanje, bolj jo posluša, globlje spoznava in doživlja veselje odkrivanja njene enkratnosti in dragocenosti. Fantova pozornost in budnost v odnosu do dekleta naraščata. V njem odpira neslutene razsežnosti in lepoto vzajemnega odnosa. Doživlja moč ljubezni. V njem raste želja, da bi bil z ljubljeno in ji podaril svoje moči in svoj čas.
V enako notranjo držo Bog po svoji besedi v cerkvi znova vabi nas kristjane v adventnem času. Če si kristjan/-ka, te Jezus kliče, da odkrivaš Božje hrepenenje po tebi. Hrepeni, da bi ti zahrepenel po njem. Hrepeni, da bi ga ob božiču prepoznal v nebogljenem detetu, ki se ti ves izroča. Hrepeni, da bi se mu tudi ti izročil. Zato naju vabi, naj ga budno pričakujeva, naj bova pozorna nanj, ki hrepeni po nama.
Zakonci, ki so po poroki drug drugemu podarili svojo nedolžnost, dobro vedo, kako nekaj čudovitega je pričakovanje in koliko trdnosti vlije obema za vso nadaljnjo pot. Podobno želi Bog na začetku novega liturgičnega leta obnoviti v najinih srcih zaljubljeno pričakovanje tega, v kar naju vabi vsak dan in za vedno.
Kdo namreč lahko sprejme Gospodove besede in jih poskuša živeti, ne da bi si želel vsaj malo zaznavati in že sedaj videti, kako je Gospod navzoč v njegovem življenju? V to budnost naju vabi Jezus. V adventu naj bi budno pričakovala, da se Jezus iz ljubezni do naju vrne. Cerkev nama v srce polaga Izaijeve besede hrepenenja: „O da bi predrl nebo in stopil dol“ (Iz 63,17). Gospod želi predreti nebo, da se nama pokaže. Vse stvari nama želi pokazati v svoji luči, tako kot jih želi videti ob svojem končnem prihodu. To je tema prve adventne nedelje. Jezus odpre nebo in kot ljubljeni sin pokaže Očetovo ljubezen, ki hrepeni po izgubljenem človeštvu. V Duhu prihaja med nas in se razodeva v svojem poslanstvu odrešenja. O tem govorita odlomka o Jezusovem krstu in pričevanju Janeza Krstnika na drugo in tretjo adventno nedeljo. Predrto nebo dežuje pravičnega, ki je bil napovedan in spočet v Mariji in podarjen tudi nama zato, da bi se tudi v nama rodil in rasel. Zato je tema četrte adventne nedelje Jezusov prihod v telesu.
Vsi ti prihodi ali predrtja nebes kažejo na to, kar želi Kristus storiti v tvojem in mojem srcu, da bi ga lahko spoznala in priznala kot ljubljenega Sina, doživela njegovo ljubezen do nas in pričakovala, da nama spregovori o nenehni Očetovi ljubezni do naju.
Zato naju Cerkev vabi, naj bova budna. Budna, da bova lahko s srcem vstopila v proces Božjega razodevanja v najini konkretni zgodovini. Z rojstvom Jezusa kot dojenčka nama Bog želi pokazati, da se nama Bog v zgodovini konkretno razodeva in podarja.
Vsak dan sva midva lahko budna tako, da se trudiva izogibati zlu in delati dobro. To zmoreva le, če se v srcu vsak dan spominjava Gospodove nežne in tople navzočnosti. S pomočjo dogodkov in besed, ki govorijo o njegovi navzočnosti (maša in spoved), lahko prepoznava njegovo navzočnost v najinem življenju. Zavedanje lepote njegove navzočnosti nama omogoči, da do dna živiva svojo človeško poklicanost. Božja luč tako preko naju lahko zasveti tudi drugim in jih zajame v pričakovanje.
Bodiva torej budna in ga prosiva, naj naju s svojo dobroto osvoji in omogoči, da ga prepoznava, sprejmeva in razdeliva z brati. Prosiva ga, naj nama odpre srce, da prepoznava njegove darove, njegovo delovanje in njegovo obličje. Vse bogoslužje ima le ta cilj, da v nama poživi in okrepi spomin na Gospoda, da bi si ga želela sprejeti. Da bi mu dovolila osvojiti svoje srce za ljubezen, po kateri ima tako močno domotožje. Prosiva ga, naj naju nauči, kako njegovo ljubezen sprejemati in množiti. Ko ga bova v srcu prepoznala, bova takoj vedela, ali je to, kar sedaj delava in živiva, res všeč Bogu in v dobro vseh ali ne. Če mu ni, se slabemu takoj in budno odreciva. Naj te napolni veselje in svoboda pričakovanja Njega, ki prihaja.
Če utegneš, te povabim, da vsako nedeljo vzameš v roke knjižico Nedeljski evangeliji po metodi lectio divina (Svetopisemska družba Slovenije, Ljubljana 2009), in vsaj trenutek posvetiš premišljevanju in molitvi. Vsebino za posamezno nedeljo lahko najdeš tudi na spletu: http://www.lectiodivina.si/