Znanost 400 let po Galileu Galileiju

RIM (sreda, 26. november 2008, RV) – Znanost 400 let po Galileu Galileiju je naslov današnjega srečanja, ki sta ga v Rimu pripravila Papeški svet za kulturo in italijansko industrijsko združenje Finmeccanica, kjer je tekla beseda o vrednosti in etični kompleksnosti sodobnega tehnično-znanstvenega raziskovanja. Med številnimi gosti sta spregovorila kardinal Tarcisio Bertone, državni tajnik Njegove svetosti in nadškof Gianfranco Ravasi, predsednik Papeškega sveta za kulturo, ki je po izobrazbi tudi matematik.
Kardinal Bertone je na začetku govora dejal, da upa, da bo na posvetu podanih veliko izhodišč za dialog med humanističnimi, zanstvenimi in tehničnim panogami človekovega znanja, ki naj bodo vse v službi za dobro človeka in družbe. Vaš posvet ste sklicali, je dejal kardinal, ob mednarodnem letu astronomije, ki bo prihodnje leto in ob 400-letnici, ko je Galileo Galilej leta 1609 prvi uporabil astronomski daljnogled za raziskovanje vesolja. S svojo prisotnostjo bi rad spodbudil široko in skupno razmišljanje o presenetljivem razvoju sodobne znanosti, ki naj ne spodbuja le napredovanja znanosti in tehnike v ožjem pomenu besedi, ampak ponudi svoj prispevek k filozofskemu razmišljanju in upošteva tudi učinke na etičnem, moralnem, verskem, političnem in družbenem področju. Ta zahteva se vedno bolj čuti v našem času, zlasti še, ker znanost nudi ogromne možnosti znanstvenikom na področju genetskega inženiringa, genetike, pa tudi financ in vse do izkoriščanja vesolja.
Danes ste se posebej osredotočili na Galileja, ki ga nekateri imenujejo očeta moderne zanosti. Njemu tudi pripisujejo preobrazbo narave znanja, znano pod imenom znanstvena revolucija v kateri se razum opira na nove temelje matematičnega tipa. Znanost o naravi ni več stvar občudovanja, kot je bila poprej, ampak postane pozorno delo razčlenjevanja; razum se usmeri na matematične temelje, stvarno izkustvo pa zamenja odmišljen geometrijski svet. Gre za znanje, ki temelji na resnici, ki izhaja iz materialni preizkusov ali poskusov. Takšna resnica se seveda takoj sooča z resnico, ki temelji na gotovostih izročil. Iz takega soočanja prihaja nova miselnost, nova logika in spremenjene človekove drže do narave in načina, kako jo razlagati, opisati in razumeti.
Vse te globoke spremembe so sprožile poglobljene pristope k nastali danosti. O njih govori 2. vatikanski cerkveni zbor, nato papež Pavel VI., njegov naslednik papež Janez Pavel II. v okrožnici Vera in razum in vse do sedanjega svetega očeta, ki je leta 2006 med drugim dejal, da znanstveniki, ki vedo več, morajo tudi bolj služiti človeku in človeštvu. To pa zato, ker svoboda, ki jo uživajo v raziskovanjih, jim nudi pristop k specializiranemu znanju, od njih pa zahteva tudi večjo odgovornost, kako naj modro uporabijo zadnje dosežke znanja za dobro celotne človeške družine. Tudi danes, je dejal kardinal Bertone, ni trenutek, da bi ponovno odprli sporno vprašanje odnosa Cerkve do velikega znanostvenika, kot je bil Galileo Galilej. Kar bi rad danes naglasil je dejstvo, da je bil Galilej, mož znanosti, tudi veliki mož vere in globokih verskih prepričanj. Galilej je bil človek vere, ki je gledal naravo kot knjigo, ki jo je napisla Bog. V tem smislu je kardinal navedel dva odlomka iz njegovih del, od katerih eden takole pravi: Tukaj bi rad povedal to, kar sem razumel kot cerkvena oseba z izjemno izobrazbo, da je namreč namen Svetega Duha, da nas nauči, kako se pride v nebesa in ne, kako potujejo nebesna telesa.
Nadškof Gianfranco Ravasi pa je osvetlil nekatere vidike grške filozofije in njen odnos do resnice ter med drugim dejal, da je v grški filozofski misli prisotna zvezda severnica, ki uteleša temeljno vez z objektivno pravičnostjo in je vir etičnih norm. Resnica kot cilj in smer razumskega delovanja, vrača filozofijo nazaj k svojemu bistvu raziskovanja in služenju resnici, ki samo filozofijo presega in jo vzpostavlja. V klasičnem pojmovanju ljubezni do resnice leži paradigma filozofskega raziskovanja, ki je zato tudi merilo za znanstvenost same filozofije, je dejal Ravasi. Takšna razlaga odnosa med filozofijo in resnico je ostala prisotna skozi stoletja, ne le v krščanski misli, temveč tudi v raziskovanju vseh znanstvenih disciplin. Iskanje resnice je temeljna naloga znanosti, je dejal papež Janez Pavel II. Nadškof Ravasi je nadaljeval, da je sodobnost v to pojmovanje vnesla očiten zasuk in zastavila popolnoma drugačen pogled misli ter navedel Hobbsovo pozitivno zakonodajo. Ta namreč daje civilne oblasti moč verske avtoritete, ki lahko uzakoni pravila in zakone, ki puščajo ob strani najvišjo resnico. Pogled na resnico, ki jo določa avtoriteta ter osebne ali skupnostne razlage, se je po Ravasijevih besedah razširil na samo filozofijo in znanost ter ostaja prisoten tudi danes, pomen resnice pa postavlja v globoko krizo. Prišlo je do prepričanja, da danes resnice ni moč najti, niti je upoštevati, da lahko postane kupljiva in odrinjena na obrobje znanosti. V nadaljevanju je nadškof izpostavil Jezusove besede »Resnica vas bo osvobodila.«, ki dajejo resnici poseben pomen; razkrivajo namreč darovanje božjega Sina. S temi besedami je resnica dobila vlogo osvobajanja in osvoboditeljice. Ravasi je izpostavil tudi trditev papeža Benedikta XVI., da se etika znanosti kaže v pokorščini resnici, ter njegov predlog, da je resnici potrebno vrniti njeno lastno poslanstvo, ki ne pomeni oblasti, temveč svobodo, njena prisotnost ne pomeni tiranstva, temveč razsvetljenje. Da bi to dosegli, je potrebno spremeniti nazore. Kakor je dejal Janez Pavel II., je nujno, da filozofija postane prostor, ki presega gole empirične podatke. Nadškof Ravasi je še izpostavil prepričanje, da če se znanost dojema kot tehnično dejstvo, se lahko pojmuje kot iskanje procesov, ki vodijo k tehničnemu izidu. Svet na ravni znanstvenih dejstev postane preprost skupek pojavov, s katerimi se lahko različno razpolaga, se nanje sklicuje glede na njihovo uporabnost. Pri tem postane resnica odvečna in včasih celo očitno odstranjena. Papež Benedikt XVI. stalno opozarja, da se mora pojem resnice oblikovati v vseh svoji razsežnosti in presegati omejitve vase zagledanega razuma. Tako teologija ni samo neka zgodovinska disciplina in človeška znanost in mora dobiti svoj prostor na univerzi in na področju znanstvenega dialoga.