Nadškof Agostino Marchetto na konferenci Pastoralna skrb migrantov, beguncev in
tujih študentov.
LIVERPOOL (torek, 25. november 2008, RV) – V svetu, v katerem je več
kot 200 milijonov migrantov in beguncev, Vatikan spodbuja h kulturni solidarnosti,
ki spoštuje tako človekove materialne, kakor tudi duhovne potrebe in še posebej človeško
dostojanstvo. Nadškof Agostino Marchetto, tajnik Papeškega sveta za preseljence in
turiste je spodbudil tovrstno ''kulturo solidarnosti'' na konferenci, z naslovom:
Pastoralna skrb migrantov, beguncev in tujih študentov. Konferenco sta podprla
Svet evropskih škofovskih konferenc in Svet škofovskih konferenc Afrike in Madagaskarja;
potekala pa je v Liverpoolu od srede do nedelje. V Cerkvi, pravi Marchetto, nihče
ni tujec, saj Cerkev zajema vse narode, rase, ljudi in jezike. Edinost Cerkve, nadaljuje
nadškof, ne izvira iz članov, ki imajo isto narodno ali etnično poreklo, ampak izvira
iz Duha binkošti, ki je naredil vse narode za nove ljudi, katerih cilj so nebesa,
kjer so sinovi in hčere svobodni in kjer vlada zakon ljubezni. V zgodovini odrešenja,
nadaljuje Marchetto, smo šli skozi različne stopnje odnosov do tujcev. Na eni strani
je bilo nekaj strahu, da razmerje s tujci lahko vodi do izgube verske čistosti in
posledično narodne identitete. Izraelci so se v resnici zaščitili pred tem, kar je
bilo v tistem času prepovedano in sicer poroka med različnimi ljudstvi. V drugih primerih,
je nadaljeval nadškof, pa je bil tujec obravnavan na enak način kakor Izraelci, kar
temelji na tem, da so prav tako iskali pravico za posebej ranljivo skupino: revne,
vdove in sirote. Izraelci so se pogosto spomnili posebne Božje skrbi za šibke, predvsem
v smislu, da se jih ne zlorablja in da so pred zakonom deležni enake obravnave. Jezus
Kristus se je še prav posebej zavzel za izključene, ki so veljali za obredno nečiste.
On se ni obotavljal povezati se s tujci. To je bila tudi spodbuda za prve krščanske
skupnosti, ki so vzpostavile enakost in edinost med različnimi narodi. Bili so Jezusovi
pričevalci in oznanjevalci Evangelija. Polagoma je z zgradbami, kot so denimo samostani,
ki so imeli posebne sobe za popotnike in so skrbeli za bolne, kakor tudi za revne
v lokalni skupnosti, je gostoljubnost postala sestavni del krščanstva. Begunci so
vedno v osrčju Cerkve, pravi nadškof Marchetto. Pri tem Cerkev upošteva tako njihove
fizične, kot tudi duhovne potrebe, s posebnim poudarkom na varovanju združenosti družine.
Cerkev je v tovrstno službo usmerjena po načelih svojega družbenega nauka, je dejal
nadškof. Eno bistvenih načel je varovanje dostojanstva vsake osebe. Če oseba ne more
živeti dostojnega življenja v svoji domovini, ima pravico si to dostojanstvo poiskati
drugje. Ob zavedanju težke situacije v kateri se begunci znajdejo, po besedah nadškofa,
Cerkev lahko pri reševanju problema pomaga le z iskrenim mednarodnim sodelovanjem.
Da pa bi se to zgodilo je za kulturo solidarnosti in medsebojne odvisnosti potrebno
prodreti v splošno zavest in na ta način javne oblasti, mednarodne organizacije in
državljane narediti občutljive za sprejemanje drugih in za delitev dobrin z najrevnejšimi.
Izdelava dolgoročne politike bi morala biti pozorna na takojšnje potrebe priseljencev
in beguncev, ki še naprej trkajo na vrata visoko razvitih držav, meni nadškof. Solidarnost,
zaključuje Marchetto, je krščanski odgovor, tako na osebni, kot na kolektivni ravni.
Začne se v srcu vsakega posameznika, ko v drugem vidi ne le brata ali sestro, ampak
vidi to, da smo vsi udje istega telesa, ki je Kristus sam. Pri opravljanju božje službe,
nihče ne more zavzeti mojega mesta, v tem, kar lahko storim jaz. Naj torej vsak izmed
nas osebno odgovori na klic k solidarnsoti.