Ali znamenje križa zares krši človekove pravice?

VATIKAN (torek, 25. november 2008, RV) – Špansko sodišče je pred kratkim izreklo sodbo, s katero so odgovornim v javni šoli odredili, da umaknejo križe iz učilnic, v obrazložitvi pa je bilo navedeno, da simbol križa krši temeljno pravico do verske svobode. Vendar vsak trezen razmislek kaže, da znamenje križa ne krši nobene od temeljnih človekovih pravic, piše L'Osservatore Romano. Sklicevanje na pravice in svobodo v Španiji namreč zakriva sovražno, proti veri naperjeno držo in kristijanofobijo, držo, ki bi jo oblast morala po svoji dolžnosti preganjati in ne pravno dopuščati in zagovarjati. V Španiji je sovraštvo do Cerkve že nekaj časa zamaskirano s pravnimi vidiki in je zamenjalo krvava preganjanja kristjanov prejšnjih dob. Koga vendar lahko žali znamenje križa? Seveda ne tistih, ki niso bili deležni krščanske vzgoje, saj je zanje križ le neko znamenje brez pomena in le del neke zgodovinske danosti. Križ tudi ne more žaliti tistih, ki so bili krščansko vzgojeni, pa čeprav ne izpovedujejo katoliške vere. Za slednje bi lahko rekli, da lahko kvečjemu ponovno prevzame vlogo klica: klica požrtvovalnosti in ljubezni, klica skrivnosti in neskončnosti. Križ lahko užali samo tiste, ki hočejo biti užaljeni, da bi tako država postala nov bog in dobila vso oblast nad človeško dušo. Na Zahodu se dojemanje križa kot žalitve lahko razume le kot pokazatelj, ki kaže na izgubo spomina, na kulturno mrtvilo ali na izgubo identitete, kot je dejal papež Benedikt XVI. na otvoritvi zadnje škofovske sinode v Vatikanu. V Evropi je že nekaj časa prisotna samouničevalna težnja, vidna v njenem izražanju in tesnobi, ki se pojavlja ob brisanju moralne in kulturne zapuščine krščanstva iz lastnega spomina. V Španiji se ta samouničevalna drža izraža zelo nasilno. Lahko bi rekli, da Evropejci uničujemo sami sebe, potiskamo na rob in pozabljamo svojo lastno zgodovino in dediščino, ki nas je oblikovala skozi stoletja. Država, ki vodi vojno proti veri, hoče zanikati človeka in njegovo povezanost s presežnim, prizadeva si izbrisati svojo lastno duhovno in kulturno geneologijo. Evropa je pozabila, da je kraj rojstva in domovina človeka. Kadar postane človek preganjan s strani svoje lastne domovine, kadar se ga trga od temeljnih vezi, je obsojen na izkoreninjenost, težave, zanemarjenost, obup. Potisnjen je v položaj žalostne popredmetenosti. Dejstvo, da ta samouničevalna drža prodira v šole, nas postavlja pred strašno realnost. Križ nam govori, da smrt nima oblasti nad človekom, da cilj našega zemeljskega bivanja ni nič drugega kot zmaga življenja. Ko se tega zavedamo, vse ostalo pridobi na vrednosti in pomenu. Laičnost, ki danes prevladuje v Španiji, hoče vedno bolj osiromašiti osebno identiteto; ve namreč, da kadar bo človek prenehal zreti na Njega, ki visi na lesu, se ne bo več zavedal, kdo je, postal bo primeren, da postanemo to, kar laičnost hočejo iz njega storiti. Laičnost namreč teži k temu, da nam odvzame smisel za prenašanje kulture znanja, slednje tako postane le navaden skupek nepovezanih podatkov. In da bi se to doseglo, laičnost teži k temu, da otroškemu pogledu in zrenju odmakne križe, kajti v luči Križanega, se koščki znanja med seboj povezujejo in združujejo, oblikujejo celoto, ki hrani smisel življenja in človeške zgodovine. V preprostem križu se ponovno oblikuje zavest o zgodovini človeka, z vsemi njegovimi napakami in veličino, veseljem in žalostjo. S tem preprostim križem prihaja na površje vso barbarstvo, ki ga je storil človek, od uboja Abela pa do vsakega pokola v današnjem času. Iz tega preprostega križa se slišita dva klica: klic usmiljenja, ki nas usmerja k človeškemu trpljenju, in klic presežnega, ki nam vsak dan pomaga obnavljati življenje v naši nemoči in krhkosti. Križ je bil dvajset stoletij vir radostnega navdiha za mnoge umetniške in intelektualne stvaritve, na primer Velazquez in Unamuno kot le dva izmed mnogih Špancev, ki so pred sebe postavljali podobo križa. Dvajset stoletij je zahodna kultura plemenitila in bogatila človeško zgodovino. V tem preprostem križu je vse kar smo, vse kar moramo postati in česar se moramo sramovati. Kar je bilo pridobljeno s tem preprostim križem, se danes odrekamo in odpovedujemo. Odločitev španskega sodišča, da je treba križe umakniti iz šolskih prostorov, jasno odobrava in posvečuje pravni red, ki vzpostavlja iracionalni Evropo brez jasne usmeritve, Evropo, ki se predaja težnji po samouničevanju.