Kardinal Rode odprl plenarno zasedanje Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja

VATIKAN (sreda, 19. november 2008, RV) – Včeraj se je v Rimu začelo plenarno zasedanje Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja, beseda pa teče o življenju v zaprtih samostanih in njegovem pomenu v Cerkvi in svetu danes. Zasedanje se je začelo z govorom kardinala Rodeta, prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja. Poleg vloge samostanskega življenja v Cerkvi in svetu pa bodo do jutri, ko se bo plenarno zasedanje zaključilo, osvetlili tudi položaj ženskih samostanov ter druga vprašanja o delovanju, težavah in perspektivah redovnega življenja.
Prefekt kongregacije, kardinal Rode, je na včerajšnji otvoritvi zasedanja na začetku govora izpostavil težko obdobje, v katerem se nahajajo nekatere samostanske skupnosti ter pri tem poudaril, da ne gre za duhovno nazadovanje, temveč za revščino in nemoč, za krčenje redovnih skupnosti ali celo njihov konec. Po drugi strani pa, je nadaljeval kardinal, je videti tudi skupnosti, ki se obnavljajo, nekatere v cerkveno življenje vnašajo nove poudarke, druge se ustanavljajo v misijonskih deželah. Spregovoril je tudi o danes pogostem pojavu, ko mnogi, tudi nekristjani in neverni, obiskujejo samostanske skupnosti. Pritegne jih tamkajšnje bratsko življenje, gostoljubnost do vsakega, prostor poslušanja in tišine. Številni gredo v samostane, da bi obnovili svojo vero, se urili v duhovnosti, našli mir in obnovili moči za svoje poslanstvo v Cerkvi in med ljudmi, je dejal kardinal Rode. Odgovornost redovnikov in redovnic je velika in Cerkev od njih pričakuje jasno in močno pričevanje o božji navzočnosti, njegovi bližini in ljubezni, je poudaril kardinal.
V nadaljevanju je prefekt kongregacije izpostavil tri točke kot smernice zasedanja: najprej živeti celibat in življenje v skupnosti na radikalen način, nato obvarovati se nevarnosti aktivizma in kot tretje, usmeriti pozornost na izobraževanje, da se obnovi teologija modrosti.
Celibat, je dejal kardinal, ki ga redovnik ali redovnica živi zaradi božjega kraljestva, zaradi ljubezni do Kristusa, je treba živeti kot eshatološko oznanilo. Če je torej res, da celibat omogoča in vzpostavlja pristno bratsko življenje v skupnosti, je prav tako res, da celibat sam po sebi prinaša tudi samoto. Gre za samoto samostanske celice, samoto nočnega bdenja, samoto lectio divina, samoto krščanske kontemplacije, ki pomeni urjenje v sprejemanju božjega pogleda na vsako osebo in na stvarnost. Kardinal je kot bistveno za plodno redovno življenje izpostavil kvalitetno življenje bratstva in skupnosti, ki mora izražati tesno povezanost s Kristusom in Bogom.
V nadaljevanju je opozoril na nevarnost pretiranega aktivizma, skušnjave biti viden in izpostavljen, kar je nasprotje samostanskega življenja. Da ne postali v prazno zveneče cimbale, se morajo redovniki in redovnice vedno znova osredotočati na svoje iskanje, na svojo ljubezen do Jezusa Kristusa, na molitev, branje in premišljanje Svetega pisma, na kontemplacijo, ki se hrani v tišini in samoti. Redovniki in redovnice naj ljubosumno čuvajo svoj prostor, ki je odrinjen od sveta, vendar se naja v srcu skrivnosti Cerkve.
Ob koncu je kardinal Rode še poudaril pomen krščanskega in samostanskega izobraževanja, saj se vsak redovnik in redovnica mora poglabljati in okušati skrivnost vere, ter si neprestano prizadevati za srečanje s Kristusom, Besedo, ki je meso postala in ki jo najdemo v svetih spisih. Kakor je dejal papež Benedikt XVI., samostansko življenje, ki temelji na iskanju Boga, ne da bi želelo ustvariti novo kulturo ali ohraniti preteklo, pomeni velik prispevek h kulturi in človeštvu.