Duhovna misel za praznik vseh vernih rajnih

PRIDIGA (sobota, 1. november 2008, RV) - Spoštovana poslušalka, cenjeni poslušalec. Praznik vseh vernih rajnih je. Včeraj ali danes si verjetno obiskal ali obiskala grobove sorodnikov. Ob grobu si umolknil in začutil svetost, dragocenost in podarjenost življenja. Odkar je v našem grobu moja mati, vedno doživljam, da iz njega prihaja vame moč vere in veselje do življenja. Kot da mi mati govori, da ni konec, ampak da šele ob smrti pridem na cilj, kjer se vse začne.
Tudi berila na praznik vseh vernih rajnih naju vabijo, da na svoji poti za trenutek obstaneva in si dovoliva misel na konec ali cilj. Če je tvoja vera negativna, če verjameš, da Boga ni, in da je življenje naključje narave, potem verjamem, da ti je zoprno razmišljati o koncu, ki se tudi ta hip neizogibno približuje. Če pa je tvoja vera pozitivna in zaupaš Jezusu Kristusu, da je naš cilj srečanje z Bogom Očetom in vsemi, ki si jih v življenju ljubil ali so ti bili poslani, da bi jih ljubil, potem je praznik vseh vernih rajnih zate lahko počitek, v katerem si nabereš novih moči.
Smrt je namreč dokončni vhod v vstajenje, kakor pravi prvo berilo. Vstajenje v Božjo ljubezen. Če sva to ljubezen v življenju resno zanikala, jo bova po smrti in vstajenju doživljala kot pekel. Odvisno je bilo od mojega odnosa do sebe in soljudi, še posebej zadnjih in zaničevanih.
Da mi ne bi bilo treba okušati pekla zatajitve smiselnosti sebe in drugih, me Jezus danes po Cerkvi spet spominja, da z odločitvijo, ki jo sedajle sprejemam v svojem življenju, določam, kaj bo od mojega življenja ostalo, in kaj se bo dogajalo, ko pridem do cilja.
Jezus stori vse, kar more, da bi bilo moje življenje hoja do veselega srečanja z Bogom in vsemi dragimi. S tem razlogom nama pripoveduje primerjavo med ovcami in kozli. Midva sva odgovorna za svojo pot, ki vodi do cilja. Ne bo konec, ampak začetek pobiranja sadov najine poti. Na cilju bova sojena po zapovedi ljubezni. Med nami namreč ni nobene druge razlike kakor le zapoved ljubezni: ali jo sprejmemo in živimo ali pa ne. S to odločitvijo tudi midva določava, kaj se bo zgodilo na cilju. Dve možnosti bova imela: življenje ali smrt. Sinova v Sinu ali izključena in zavržena, ker sva se sama tako odločila. Sodba temelji na tem, kako sva se vedla do Sina Jezusa in do bratov in sester, s katerimi se je on poistovetil. Sodba bo takšna, kakršna je bila najina konkretna ljubezen, s katero sva izpolnjevala Božjo voljo. Sodbo določava z najinim vsakodnevnim odnosom do Jezusa v soljudeh. Srečujeva ga v vseh križanih današnjega časa. Teh pa ne manjka. Oče je vse, ki jih srečava, tudi tebe in mene, zajel v sinov blagoslov. Če se oddaljiva od njega s tem, da zavračava sestro in brata, sama izstopiva iz blagoslova in napiševa svojo sodbo. Vse, kar nisva imela rada, bo izgubljeno, bo kakor skeleč ogenj. Da bi nama odprl oči, naju Jezus z vso močjo vabi, naj ga prepoznava v bratu ali sestri v potrebi.
Če se sedajle prepoznava v krivičnikih iz evangelija, je to dobro znamenje. Morda nama bo pomagalo, da ne bova vsega svojega časa na zemlji zapravila za sebičnost in samoohranitev. Če sedaj ne izbirava poti ljubezni, s tem uničujeva svojo sedanjost in večnost. Vse je v najinih rokah. Če imava rada soljudi, sva že prešla iz smrti v življenje in nama ni treba trepetati pred telesno smrtjo.
Srečanje na grobu pokojnih je za naju lahko priložnost za notranjo okrepitev in streznitev. Priložnost za ponovno odločitev: da, Gospod, sprejemam tvojo ljubezen, želim živeti iz tega, da sem tvoj, in to deliti tudi z brati in sestrami.
Ker oba dobro veva, koliko trenutkov vsak dan zapraviva, naju Cerkev vabi v molitev za mrtve. Da bi lahko sprejeli odpuščanje, si odpustili in zaživeli iz Očetove ljubezni. K temu naju spodbuja tudi prvo berilo. Čeprav vsak dan doživljava, da sva zdoma in daleč od Gospoda, dokler sva doma v tem telesu, sva vendar lahko pogumna. V veri, da sva Božja ljubljena, in da to lahko živiva tudi v odnosu do bližnjih in stvari, imava vsak dan dovolj moči, da se prav odločiva in vračava v ljubezen. Kdaj se bova izselila in se preselila h Gospodu, lahko mirno prepustiva njemu. Dovolj je namreč dnevu njegova lastna teža. Vsak dan se odločiva, da bova imela rada in spoštovala sebe kot Božji dar in druge kot Božji dar. Vsak večer se posloviva od slabega in se vrniva v to, kar sva za Gospoda. Tako nama v trenutku, ko se bova morala pojaviti pred Kristusovim sodnim stolom, ne bo težko. Ne bo naju strah. Prejela bova plačilo za to, kar sva v zemeljskem življenju delala, dobro ali slabo.