Poziv škofov Vzhodnih katoliških Cerkva: "Prosimo posebej za Sveto deželo, v kateri se je rodil Kristus Odrešenik, za Libanon, Irak in Indijo..."

VATIKAN (nedelja, 26. oktober 2008, RV) – V jubilejnem letu apostola Pavla so se ob papežu Benediktu XVI. zbrali škofje vse katoliške Cerkve.
Škofje iz Vzhodnih dežel pa so se svetemu očetu globoko zahvalili, ker je zmeraj tako dosledno in neutrudno dvigal prošnje k Bogu za brate in sestre na Vzhodu. Po njegovem zgledu tudi mi, pravijo škofje z Vzhoda, kot Kristusovi učenci, očetje in voditelji Vzhodnih katoliških Cerkva obnavljamo prošnje Bogu in pozivamo vse, da bi povsod podpirali mir v svobodi, resnici in ljubezni. V srcu čutijo nemir zaradi trpljenja tolikih bratov in sester: otrok in mladih, strejših, ki jih pestijo mnoge težave, pomanjkanje zdravja in osnovnih duhovnih in materialnih potreb; družin, ki jih skrbi negotova sedanjost in prihodnost.
Škofje še pravijo, da je potrebno skrbeti za pravičnost in mir v družbi. To je poziv, ki se mu ne želimo in ne moremo izogniti, so še dejali, in dodali: Prosimo posebej za Sveto deželo, v kateri se je rodil Kristus Odrešenik, za Libanon, Irak in Indijo, za pravičnost in mir, kar je poroštvo za pravo versko svobodo. V nadaljevanju tega poziva so izrazili posebno bližini z vsemi, ki trpijo zaradi krščanske vere in jim je versko življenje onemogočeno.
Pred svetim očetom in drugimi sinodalnimi očeti so izrazili jasno prošnjo vsem kristjanom in ljudem dobre volje, da se v svojem vsakdanjem življenju zavzamejo za druge, od blizu in daleč. Omenili so tudi cerkvene voditelje in odgovorne vernike, da naj pridigajo in govorijo o potrebnem dialogu in socialni pomoči. Na koncu pa so pozvali še mednarodno skupnost in vlade, da zagotovijo versko svobodo.
»Kristus je naš mir«. Ta Božja beseda, so še dejali škofje z Vzhoda, prinaša tolabo in upanje, spodbuja in išče nove poti do miru, ki je Božji blagoslov.
Na koncu so dodali še papeževo prošnjo, ki jo je izrekel ob obisku Kongregacije za Vzhodne Cerkve, junija 2007, da bi »lahko Cerkve in Gospodovi učenci ostali v tistem kraju, ki je kraj rojstva Božje previdnosti, kraj, kjer se je začelo krščanstvo.