Poslanica škofovske sinode božjemu ljudstvu

VATIKAN (sobota, 25. oktober 2008, RV) – Škofovska sinoda o Božji besedi v življenju in poslanstvu Cerkve je danes zaključila z 12. rednim splošnim zasedanjem. Ob tej priložnosti se je sveti oče Benedikt XVI. srečal s sinodalnimi očeti na slavnostnem kosilu v Domu sv. Marte v Vatikanu. Poslanico škofovske sinode božjemu ljudstvu, zaključno sporočilo sinodalnih očetov, je včeraj predstavil nadškof Gianfranco Ravasi s povabilom, naj bo božja beseda v svetu vedno bolj ljubljena in poznana. Gre za to topel poziv, kajti k Svetemu pismu bi naj pristopili ne le z strogo eksegezo, temveč tudi s srcem, je dejal nadškof Ravasi. Besedilo je razdeljeno na štiri dele, vsak pa je namenjen enemu od vidikov božje besede: najprej gre za božjo besedo, ki je glas ali razodetje; z Jezusom Kristusom je božja beseda dobila obraz ali obličje; prav tako ima podobo hiše, ki je Cerkev; kot zadnji poudarek božje besede pa so njene poti ali misijonarska, torej oznanjevalna podoba božje besede. Gre za štiri stopnje, je dejal nadškof Ravasi, ki se iz večnosti in neskončnosti stekajo v naše hiše in naša mesta. V prvih dveh delih poslanica naglaša pomembnost božje besede, ki je učinovita, ustvarjalna in odrešujoča. Najprej v življenju kot takem, v zgodovini in stvarstvu, nato kot moč besede, ki je postala meso, ki vstopa v prostor in čas in privzema človeško podobo Jezusa Kristusa. Ravno zato se poglabljanje v Svetem pismu odvija v srečanju z Osebo, ki življenju daje novo obzorje. Pri tem je treba paziti, da ne zapademo v eksegetični fundamentalizem, ki zanika utelešenje božje besede v zgodovini. Kot je dejal nadškof Ravasi, tak fundamentalizem pogosto misli, da je resnico ujel v posamezne besede, a se boji odkriti božjo Besedo v njenem bistvu. Ko poslanica govori o oznanjevanju, posebej poudari vlogo družine. Slednja je osnovni prostor, kamor vstopa božja beseda in kjer so novi rodovi lahko deležni ustrezne pedagogike, katera vodi v doživljanje Kristusove bližine. Pozornost pa je usmerjena tudi v tiste kraje sveta, kjer so prisotni trpljenje in revščina, poniževanje in zatiranje, izločenost in beda, bolezen in samota. V soočanju z vsem tem, je kristjan poslan, da oznanja božjo besedo upanja z ljubečo bližino, ki ne sodi, temveč pomaga, razsvetljuje, tolaži in odpušča. Poslanica škofovske sinode nato izpostavlja pomembno vlogo dialoga in srečanja z Judi in z islamom. Krščanstvo je s skupnim priznavanjem in ljubeznijo vezano na Staro zavezo, ki izpoveduje iskreno vero v enega Boga, sočutnega in usmiljenega. Omenjena sta tudi budizem in konfucionizem, s katerima mora krščanstvo iskati skladnost na temeljnih področjih, kot so spoštovanje življenja, tišina, preprostost, žrtvovanje. Dokument pa prav tako ne pozablja na neverne osebe, ki si prizadevajo pri uresničevanju pravičnosti in dobrega. Osrednji del Poslanice škofovske sinode božjemu ljudstvu pa je posvečen Cerkvi, pomenu pridig in ekumenizmu. Nadškof Ravasi je za naš radio povedal, da so želeli izpostaviti odlomek iz Apostolskih del, kjer je poudarjeno, da hiša božje besede vsebuje naslednje elemente: kateheze in poučevanje o Besedi; nato kruh, torej sveto Evharistijo; tukaj je tudi molitev ob božji besedi; in na koncu povezanost v občestvo.