P. Viljem Lovše: "Kdo ti lahko ukaže, da imej rad in zakaj?"

PRIDIGA (sobota, 25. oktober 2008, RV) - Cerkev nama bere evangelij, ki je na prvi pogled vsem jasen in razumljiv. Vsak od nas si želi biti ljubljen in hrepeni, da bi imel rad. Nekateri sodobniki so o sebi prepričani, da vedno in zlahka ljubijo, ter da so vedno sposobni dati prostor drugemu. Večinoma pa doživljamo, da prav na tem področju najhitreje vržemo puško v koruzo in nehamo ljubiti, sebe, druge, še posebej pa Boga. Zaradi tega dejstva Bog Oče in Jezus tebi in meni zapovedujeta, naj ljubiva. Ne nehata nama dokazovati, da sva bila ustvarjena za to, da bi imela rada. V tem sva mu podobna. To je Božjega v nama.
Ali si opazil, da imava rada lahko le tisto, kar poznava? Hkrati pa doživljava tudi resnico, da bolj ko imava rada, večje je najino razumevanje sebe, drugega in Boga. Izkušnja nama kaže, da zares razumeva le tisto, kar imava rada. Ljubezen daje moč najinemu razumu in obratno. Bolj okušava moč ljubezni in spoznanja, bolj želiva ljubiti in spoznavati. Najino hrepenenje ne upada, ampak v neskončnost narašča.
Moč in lepoto, radost in neskončnost ljubezni lahko doživljava le, če ji posodiva roke in noge za službo drugim. Če se za to odločiva. Človeške ljubezni namreč ni brez odločitve za ljubezen, ki jo najprej sprejemava od Boga in šele potem lahko deliva z drugimi. Seveda je pomembna tudi beseda zahvale in pohvale, a najina ljubezen se drugim kaže najprej v dejanjih, in ne v toliko v besedah. Drugemu lahko posredujeva to, kar sva, in to, kar imava, le z neštetimi vsakodnevnimi in drobnimi dejanji. To velja tudi v odnosu do samega sebe, do Boga in stvarstva.
Ko se odločiva, da bova imela rada, naju napolni srčno veselje, da gre drugemu dobro. Doživljava notranjo moč, ki krepi najine telesne, duševne in duhovne moči. Tudi zdravje se nama izboljša. Če se ne odločiva za sprejemanje in dajanje ljubezni, potem medsebojna različnost in omejenosti, na katere pri sebi in drugih nujno naletiva, povzročajo napadalnost in skrivanje pred drugimi, obtoževanja in zamero. Skratka porušene odnose. Če ljubiva, živiva svojo resnično istovetnost in prave odnose. Ozdraviva polomljene odnose. Srce zadiha. Bog tebe in mene skupaj pošilja, da greva skozi življenje ljubezni naproti. S tem njegovo življenje postaja tudi najino. Za ljubezen je namreč značilno, da drugega upodobi po sebi. To pomeni, da naju Bog, ki je ljubezen, upodablja po sebi.
Želja, da bi bila kakor Bog, se nama ne uresničuje s tem, da imava popoln nadzor nad vsem, ampak s tem, da se izročiva v roke Boga Očeta ter bratov in sester. Izročiva pa se iz ljubezni. On naju ljubi. To pomeni, da naju ne poseduje, ampak da naju nosi v srcu. Uči naju iste ljubezni: da nosiva njega in druge v svojem srcu, da nosiva Njega drugim.
Njegova ljubezen nama omogoča, da je najino telo in življenje kraj srečanja (svetišče). Jezus naju usposobi, da lahko dava Bogu, kar je Božjega. Omogoča nama, da sodelujeva v zmagi nad smrtjo. Ko sva se odločila za ljubezen in jo vedno znova poskušava sprejemati in deliti s seboj in drugimi, sva že prešla iz smrti v življenje. Ko se odločiva, da bova sprejemala in delila Božjo ljubezen, postajava podobna Bogu, postajava kot sinova, ki sta popolna, kot je popoln njun oče. Sočloveka in Boga Očeta lahko ljubiva z isto ljubeznijo, s katero Oče ljubi naju kot svoja sinova ali hčeri. Ta ljubezen, in ne drugo, je izvor in cilj vsega. Spričo 248 zapovedi in 365 prepovedi, ki se jih držijo farizeji, Jezus oznanja postavo svobode (Jak 1,25): postavo Sina, ki ljubi, kakor hoče biti ljubljen, ker je dejansko tako ljubljen. V tem se izpolni postava in preroki (Mt 7,12). Kjer je Gospodov Duh, tam je svoboda (2 Kor 3,17), ki je sposobnost vzajemnega pripadanja in služenja (Gal 5,13). Ljubezen je postava svobode.
Kar midva sva, se razume iz tega, kar delava. Ljubezen kaže najino globoko bistvo človeka, ki je Bog sam. Le če ljubiva, ker sva spoznala, kako sva ljubljena, bova vedno bolj razumela, kdo je Bog. Jezus postane moj in tvoj bližnji in naju ljubi z vsem srcem, da bi lahko tudi midva ravnala enako. Zato ker je Bog postal človek, lahko ti in jaz z enako močjo ljubiva Boga in človeka! Kajti vsakokrat, ko izkaževa ljubezen zadnjemu izmed bratov, ljubiva njega (Mt 25,40-45), ki je postal zadnji izmed vseh. Kako se boš odločil? Za postavo svobode? Povabim te, da se zanjo odločiva vsak dan znova.