Člane škofovske sinode nagovoril carigrajski patriarh Bartolomej I.

VATIKAN (sobota, 18. oktober 2008, RV) – Člani škofovske sinode so ta teden zaključili s slovesnimi večernicami v sinodalni dvorani, ki jih je vodil sveti oče, prisotne pa je nagovoril carigrajski patriarh Bartolomej I. Tako so bile današnje prve večernice pravo ekumensko slavje, kar je na začetku svojega govora dejal carigrajski patriarh, ko se je svetemu očetu zahvalil, da je smel nagoriti člane škofovske sinode Rimske katoliške Cerkve in sodelovati v življenju sestrske Cerkve na tako visoki ravni. To je očitno delo Svetega Duha, je dejal patriarh, ki vodi naši Cerkvi k bolj tesnim medsebojnim odnosom. Glede tematike sedanje škofovske sinode, je ekumenski patriarh dejal, da je silno pomembna za vse, ki so poklicani, da v našem času pričujejo za Kristusa. Poslanstvo in oznanjevanje evangelija ostajata trajna dolžnost Cerkve v vseh časih in na vseh krajih, saj sta dejansko sestavni del narave Cerkve, ki je apostolska v smislu zvestobe izvirnemu nauku apostolov, apostolska pa je tudi v tem, da oznanja evangelij v vseh kulturah in v vseh časih.
Ekumenski patriarh Bartolomej I. je svoj nagovor posvetil Božji besedi v življenju Cerkve, torej tematiki sedanje škofovske sinode Katoliške cerkve. Za izhodišče je izbral nauk grški očetov o Božji besedi in ga predstavil pod naslednjimi tremi vidiki: prvi je poslušati in oznanjati Božjo besedo kot je podana v Setem pismu, drugi je videti Božjo besedo v naravi in predvsem v lepoti ikon, in končno dotakniti se in deliti Božjo besedo v občestvu svetnikov in v zakramentalnem življenju Cerkve. To razmišljanje sega v začetek tretjega krščanskega stoletja in podaja nauk o petih duhovnih čutih. Prvi je poslušati Božjo besedo, jo videti, motriti, jo okušati, prepoznati njen prijeten vonj in se je dotakniti. Vse to so duhovni načini, kako dojeti edinstveno Božjo skrivnost. Grški cerkveni očetje duhovne čute različno opisujejo in jih opredelijo kot »pet čutov duše«, nadalje kot božanske sposobnosti, ali notranje sposobnosti, nekateri pa celo govorijo o sposobnostih srca ali misli. Največ so o tem nauku pisali cerkveni očetje iz Kapadocije, zelo bliz pa so jim tudi cerkveni očetje puščavniki.
Carigarajski patriarh Bartolomej I. se je nato na dolgo ustavil pri nauku grških očetov o poslušanju Božje besede, nato ob tem, kako jo videti v naravi in v svetih podobah ali ikonah ter kako se je dotakniti v občestvu svetih in v prejemanju zakramentov. Svoje duhovno razmišljanje je carigrajski patriarh Bartolomej zaključil s tole molitvijo Svetemu Duhu: Kralj nebes, Tolažnik, Duh Resnice, ki si povsod in napolnjuješ vse stvari; kašča dobrote in darovalec življenja: Pridi in prebivaj v nas. Očisti nas vsake nečistosti in reši naše duše. Ker si dober in ljubiš ljudi. Amen!