P. Vilijem Lovše o "Cesarju kar je cesarjevega in Bogu, kar je božjega."

PRIDIGA (sobota, 18. oktober 2008, RV) - Danes nama Jezus v evangeliju pokaže dvoje pomembnih dejstev. Prvo je, da naju Bog ne razreši odgovornosti, ki jih imava do drugih, ampak to odgovornost utemeljuje. Drugo pomembno dejstvo pa je, da njegova oblast ne tekmuje s tvojo ali mojo. Še manj pa tekmuje s trenutno politično oblastjo, ki si jo izvolimo. Njegova oblast nad menoj ali teboj je dar, ki ga sprejmeva ali pa tudi ne. Jezus naju preprosto vabi, naj bova človeška na tak način kot je bil on. V ljubezni in spoštovanju. Ničesar si nasilno ne prilašča. Ni gospodovalen v svojo korist. To je njegova oblast.
Jezus naju želi razsvetliti glede razmerja med cesarjevo in Božjo oblastjo. To minsko polje ga je stalo življenja. Zato se nama ni treba čuditi, če imava tudi midva nenehne težave z ravnotežjem in iskanjem prave notranje drže. Morda si to v času pred volitvami še bolj doživljal. Verjetno pa ne moreš mimo te napetosti niti pri vsakdanjem boju za preživetje, ki ga kapitalistično potrošniška mrzlica neusmiljeno zaostruje.
Že če pogledava odnos med Cerkvijo in državo lahko opaziva nezaupanje in nenehno napetost. Enako je v najinem osebnem življenju. Motivi za to so različni. Niso samo plemeniti. Včasih si res prizadevava za vero in svobodo. Včasih pa skupaj s čredo preprosto braniva lastne interese in privilegije.
Sebi in tebi postavljam vprašanje: Kako naj vem kaj dati cesarju? Jezus ima odgovor. Ne vem, če ti bo všeč. Zagotovo ni preprost. Pravi, da bova znala in vedela kaj je treba dati cesarju, če bova znala dati Bogu kar je Božjega. Glavno vprašanje je kaj je tisto kar je Božjega in sva torej midva dolžna Bogu? Kaj zahteva od naju? Ali mu gre zase ali za naju?
Bogu sva dolžna le to, da v srcu živiva notranjo svobodo. Svobodo resnice, da sva njegova ljubljena, sin ali hči. Zaradi te svobode imava lahko rada soljudi kot svoje brate in sestre. To je edino, kar sva dolžna Bogu. Očitno je, da Bog to zahteva od naju za najino dobro, ne za svojo korist ali kaprico. Če si bova torej prizadevala za to, bova vedno znova našla tudi pravo mero v odnosu do cesarja.
Nekateri Jezusove besede razumejo kot »ločenost« časovne in duhovne sfere. Med njima ne sme biti nobenih prepletanj. Drugi te besede razlagajo kot »zavezo« prestola in oltarja, ki naj bi drug drugega podpirala. Spet tretji njegove besede razumejo kot »odvisnost« države od Cerkve ali Cerkve od države. Z Jezusovimi besedami hočejo opravičiti svoj integralizem ali fundamentalizem. Skratka prevlado enega ali drugega.
Kako pa Jezusove besede: »Cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je Božjega,« razumeš ti draga poslušalka, cenjeni poslušalec? Če v teh pravkar omenjenih zavajajočih in napačnih držah prepoznava tudi svojo napačno držo, potem je za naju zgodovina učiteljica življenja. Če ne, pa ni.
Midva sva družbeno in politično živi bitji, ki se uresničujeta tako, da se organizirata v družbo. Priznavava avtoriteto voditelju, ki naju zastopa. Kralj ali vladar ni nič drugega kot idealni človek, podoba Boga, ideal vsakega človeka.
Toda kakšna je resnično prava podoba Boga? On je dar, svoboda in služenje. Žal si ga midva največkrat predstavljava in doživljava kot posedovalca, gospodovalca in nasilneža. Podobno kot doživljava vladarje in politiko. Od Kajna dalje sva zato utemeljila mesten način življenja na truplu brata ali sestre. Živiva sredi nasilja, ki ga ne moreva zares zajeziti z nobenimi zakoni. V vsakem rodu prihaja na dan skrito in krvoločno zlo iz katerega se naša družba rojeva in od katerega živi. Tehnologija nama daje občutek, da lahko razvijeva vse svoje zmožnosti. Svetovna ekonomija vse ljudi in tudi stvarstvo vklepa, da povzročamo in trpimo krivico. Posledica je ekološka katastrofa. Ne moremo več nadzorovati vojske in njene industrije, ki grozi z uničenjem vsega. Današnja roparska in nasilna zgodovina kaže na krivičnost, ki jo skriva v sebi.
Edina alternativa Kajnovemu modelu so sinovski in bratski odnosi, ki jih živi in omogoča tudi tebi in meni Jezus Kristus. On naju vabi, da si z vsemi ljudmi dobre volje pogumno prizadevava za vzpostavitev novih in konstruktivnih odnosov na vseh ravneh svojega življenja. V moči Jezusovega Duha, si lahko prizadevava za vse kar najbolj omogoča rast solidarnosti in svobode med nami. Jezus je prišel dat Bogu, kar je Božjega. Vrača nama svobodo sina in hčere. Najprej znotraj, v srcu. Potem jo živiva navzven. Zato se nama ni treba boriti s cesarjevo oblastjo. Sprejemava, da živiva v tem od Boga ljubljenem in podarjenem svetu. Skupaj z Jezusom priznavava vsako oblast, če družbi služi. Ne sprejemava pa njene nasilne in uničevalne osnove. Kot člana Cerkve priznavava neodvisnost in laičnost države. Hkrati pa v družbi živiva evangeljski kvas in sol blagrov. Ne smeva se povezati s trenutnim cesarjem. To storiva vedno, ko pritrjujeva vsem, ki mislijo in ravnajo nasilno in koristoljubno. Veliko Kristusove srčne svobode ti želim, da bova lahko svoje odnose živela kot priložnost za soustvarjanje in sogovorništvo z Bogom in brati in sestrami.