Duhovna misel p. Viljema Lovšeta

PRIDIGA (sobota, 11. oktober 2008, RV) – Cenjena poslušalka, dragi poslušalec. Današnja prilika nadaljuje razmišljanje prejšnjih dveh nedelj. Nastopajo iste osebe: kralj (gospodar), sin, služabniki, ki so večkrat poslani vabiti, a jih povabljeni zavrnejo ali ubijejo. Kralj se razjezi in povabi na gostijo druge goste.
Kako pa ti razumeš Jezusovo vprašanje: »Prijatelj, kako si prišel sem, ko nimaš svatovske obleke?« Ali morda doživljaš, da si brez svatovske obleke? Ali pa ti je popolnoma vseeno in te Jezus prav nič ne briga? Kakšna svatba neki?
In vendar je svatba najlepša podoba tvojega in mojega odnosa z Bogom: v ljubezni eden postane življenje drugega in obrnjeno. V Jezusu, ki je polna in vzajemna ljubezen med Bogom in človekom, se obhaja svatba med nebom in zemljo, med Bogom in teboj. Med Bogom in menoj.
Te Sinove svatbe se lahko udeleživa le, če sprejmeva Jezusa kot osebnega odrešenika. A takoj naju spomni, da ni dovolj, če imava njegovo ime »Gospod, Gospod« le na ustih. Pravi, da na svatbo prideva le, če uresničujeva Očetovo voljo (7,21).
Iz izkušnje dobro veva, da je med nami in tudi v nama poleg žita vedno tudi ljuljka. Kar je Jezus prejšnjo nedeljo pripovedoval o morilskih viničarjih, velja tudi zame in zate. Če sva seveda to hotela razumeti. Jezusove besede namreč niso neko abstraktno okno, skozi katero bi midva gledala v preteklost in se naslajala nad tem, kako so bili takrat neumni, in kakšne napake so delali. Jezusove prilike so zrcalo, ki hoče pokazati to, kar se ta hip dogaja v tebi in v meni, ki poslušava. Jezus s priliko govori o drugih zato, da se midva ne bi čutila ogrožena in napadena. Omogoča, da se obnašava, kot da se naju njegovo govorjenje prav nič ne tiče.
V resnici pa Jezus s to pripovedjo želi odpreti najini srci, da bi sama v sebi prepoznala to, kar je govoril o drugih. Želi, da bi spregledala tisto, kar drugače ne bova nikoli videla: svoje resnično obličje!
Usoda viničarjev se odvija tudi v tvojem in mojem srcu. Vsak izmed nas mora iti skozi to šolo. Vsakdo, ki se sooči z Jezusom, kamnom, ki so ga zidarji zavrgli. Kar je počel Izrael, počne danes Cerkev in znotraj nje tudi jaz in ti. A Jezus naju ne neha vabiti v odgovornost. To, da sva člana Cerkve, ni nek čarobni amulet, ki nama sam po sebi zagotavlja odrešenje in večno življenje (3,8 sl.; 7,21-23; 13,24-30.36-43.47-50). Prav nasprotno. Odrešenja sva deležna šele, ko iskreno priznava, da sva enaka svojim očetom in materam. Šele ko to storiva, Bogu omogočiva, da v nama obrodi sadove spreobrnjenja, da naju potegne iz strahu zase v zaupanje do Njega in spoštovanje do sebe in bližnjega. Jezus iz mojega in tvojega kamnitega srca lahko naredi srce sina in hčere, brata in sestre.
Edini pogoj, ki mu to dovoljuje, je najino priznanje, da sva podobna tistemu sinu, ki je najprej rekel da, potem pa obljubljenega ni storil. Le če nama to uspe, bova lahko postala podobna sinu, ki je znal reči ne, potem pa se je pokesal, premislil in svojo svobodo zastavil v pravo smer.
Z današnjo priliko želi Jezus v meni in tebi uresničiti to, kar se je zgodilo smokvi. Želi nama pomagati, da bi se globoko zavedla svoje jalove golote. Ali se ti ne zdi, da je Jezusovo oznanilo tudi danes za naju kamen spotike, prav tako, kot je bil za njegove sodobnike. In kaj so storili oni? Zavrnili so ga. Ali se ti ne zdi, da midva, ki poslušava to pripoved danes, delava enako? Kar se je zgodilo viničarjem, se danes dogaja tudi tebi in meni. Predvolilni boj pa je jasno pokazal, da tudi drugim.
Tebe in mene Jezus kliče. Če odgovoriva, to še ne pomeni, da sva avtomatično rešena. Jezus kliče vse. Izvoljen je pa le tisti, ki je svobodno izbral, da bo na njegov klic odgovoril. A ne z besedami, ampak z dejanji svojega življenja.
Današnja prilika najino srce vzporeja z zgodovino Izraela, ki je Boga brezbrižno in nasilno zavračal skozi vso svojo zgodovino. A Bog v Jezusu ne preneha s povabilom. Namenjeno je vsem in skozi vse čase. V drugem delu prilike naju opozarja, da morava najprej spoznati in priznati, da sva med tistimi, ki ga zavračajo. Šele takrat ga bova sposobna sprejeti in postati del njegovega ljudstva na gostiji. Dokler tega ne storiva, sva brez svatovske obleke.
Apostol Peter nama iz lastne izkušnje kliče: »tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Mesija«. Želi, da bi tudi tebe in mene, tako kot je njega, do srca pretreslo in bi se spreobrnila (prim. Apd 2,36 sl.). Srčno si želi, da tudi midva doživiva in izkusiva, da je Gospod prišel rešit grešnike, »med temi pa sem prvi jaz,« kot pravi Pavel (1 Tim 1,15). Tudi jaz bi se mu rad pridružil. Da srce oživi. Tega želim tudi tebi. Lepo nedeljo in ne pozabi, da si povabljen na svatbo. Na svatbo in ne v banko ali v trgovino. Za isto mizo z Bogom in ljudmi.