VATIKAN (četrtek, 9. oktober 2008, RV) – Pij XII. je bil papež trpečega človeštva.
Oznanjevalec in zagovornik Resnice. V vojnih časih apostol miru in skrben pastir,
ki je Katoliško cerkev vodil v dramatičnih časih zgodovine. Na Petrov prestol je
sedel 2. marca 1939, ko je Evropa že bila v vojni, in se kmalu zatem že obrnil na
državne voditelje z namenom, da nasilje ne bi imelo zadnje besede. Preko radijskih
valov je 24. avgusta 1939 svet nagovoril z znanimi besedami, da z mirom ni nič izgubljenega,
vse pa sem lahko izgubi z vojno. Pozval je k razumnemu delovanju, k dobri volji in
vzajemnemu spoštovanju pravic, k iskrenim in prizadevnim pogajanjem, kar bo vodilo
do resničnega uspeha. Žal papežev apel ni bil uslišan, vendar Pij XII. ni odnehal.
Skozi vso drugo svetovno vojno se je posluževal Radia Vatikan in pozival k miru. Njegovo
vneto prizadevanje pa ni ostalo le pri besedah. Ustanovil je ustanovo za pomoč vojnim
zapornikom ter preganjanim Judom dajal zatočišča v samostanih v Rimu. In ko je
orožje končno utihnilo, je v različne dežele pošiljal nujno materialno pomoč. Ob koncu
druge svetovne vojne se je papež Pij XII. zavedal, da le ta ne pomeni nujno začetka
miru. Zaskrbljenost je izpostavil v govoru 24. decembra 1946, ko je opozoril na stanje
stalne vznemirjenosti med narodi, kar lahko v bližnji prihodnosti povzroči nove konflikte.
Nacizmu je sledil ateistični komunizem. Papež Pij XII. je odločno nasprotoval totalitarnim
režimom, za katere je v svoji prvi encikliki Summi Pontificatus zapisal, da neizogibno
vodijo v oddaljitev od Boga. Takratni sovjetski sistem je za vernike in duhovnike
pomenil dolgotrajno in težko preizkušnjo, česar se je papež dobro zavedal in s krščanskim
naukom komunizem vztrajno zavračal. Leta 1949 je tako z dekretom določil izobčenje
vseh tistih, ki so se pridružili komunističnim strankam ali jih podpirali. Mir je
bil cilj vseh njegovih prizadevanj. 24. decembra leta 1946 je po radijskih valovih
dejal, da ni namen kritizirati, temveč spodbujati, ne obtoževati, temveč pomagati.
Kot zagovornik zdrave doktrine je papež Pij XII. bil odprt za sodobne tokove takratnega
časa, predvsem za znanstveni in medijski napredek. Okrog 200 njegovih sporočil je
bilo svetu posredovanih preko radijskega oddajanja, v različnih jezikih in v mnoge
dežele. Dal je nov poudarek in spodbudo za misijone v Afriki in na Kitajskem, okrepil
je proučevanje Svetega pisma, prenovil liturgijo, internacionaliziral kurijo in pospešil
izkopavanje grobnice svetega Petra. Z njim se je prav tako oblikovala teologija za
laike. Skrbelo ga je siromaštvo v svetu in neprestano je opozarjal na potrebo pravičnega
porazdeljevanja lastnine ter obsojal skrajnosti kapitalizma. Posebej je bil razumevajoč
do zahtev delavskih razredov. Vdan Materi Mariji je v svetem letu 1950 postavil
dogmo o Marijinem vnebovzetju. S svojimi 41 enciklikami je papež Pij XII. Katoliški
cerkvi zapustil veliko dediščino modrosti, iz katere so pozneje črpali očetje drugega
vatikanskega koncila. Zadržanega značaja, ni govoril o svojem osebnem duhovnem življenju,
a vseh se je dotaknil s svojo asketsko držo. Jedel je malo in bil zelo solidaren do
revnih. In kadar je na tisoče vojnih beguncev v Vatikanu našlo zatočišče, ni dovolil
ogrevanja svojih prostorov, da je tako izrazil svojo bližino do njihovega trpljenja.